Medprostori 2 so trinajsta samostojna razstava umetnice Irene Romih, ki od leta 1996 ustvarja na področjih slikarstva, ilustracije, oblikovanja in animacije. Njena dela so bila razstavljena tako v domačih kot tujih prostorih. V svojem ustvarjanju je vedno preizkušala različne tehnike in motive.
Kot namiguje že naslov tokratne razstave, Medprostori 2, umetnica gledalca postavlja v medprostore – medpasove, iluzije in vrzeli, ki podobam določajo kontekst. Podlaga vseh slik so dvodimenzionalne rešetke, ki nemudoma »ujamejo oči«. Na tej podlagi avtorica izmenično uvaja elemente geometričnega iluzionizma in naturalistično upodobljenih rok. Geometrijske oblike s kombinacijo barv in naslikanega reliefa delujejo kot vrzeli, ki v rešetkah odpirajo nove dimenzije, medtem ko so roke »vezni člen, ki spajajo površine med rešetkami, hkrati pa držijo ali objemajo praznino«. »Z gibom roke sem hotela pokazati neko stanje obupa ali upanja,« je v pogovoru pojasnila slikarka Irena Romih.
V nekdanjem zaporu na Metelkovi rešetke kot osnovni gradnik slik seveda naslavljajo sam razstavni prostor. Tudi stene tako dobijo funkcijo medprostora, aktivnega elementa, ki ustvarja živi prostor razstave. »Stene prostor prekinjajo kot vrzeli, optično se izmenjujejo pozitiv – slikani deli – in negativ, ki ga uvaja belina stene,« razloži umetnica. Slike torej dokončno podobo dobijo šele z umestitvijo v prostor, pri čemer se podoba vzpostavi z vključevanjem razmikov med posameznimi deli slike. »Ti so kot vezivo slik. Konstruiram prostore znotraj slik, hkrati pa so te razstave postavljene v prostorih, ki so imeli prej neko čisto drugo namembnost. Pri prejšnji razstavi z istim naslovom so bile to samostanske celice v Kostanjevici, v galeriji Hostel Celica zapor.«
»Pri delu me je vedno usmerjal material«
Romihova je pojasnila, da vedno izhaja iz materiala. Po končani likovni akademiji se je najprej lotila enkavstike, zatem jajčne tempere, nato freske, zadnje čase pa večinoma uporablja pleksi in akril: »Vedno mi je bil zelo pomemben nosilec, kaj lahko povem s tem materialom. Veliko sem se ukvarjala s tem, kako debela je podlaga, pa kakšna je njena taktilnost, ker je ta nosilec navadno tudi likovni element slike. Vedno sem poskušala izkoristiti vizualno močno plat uporabljenega materiala.« Pri slikah iz svojega obdobja enkavstike in freske je opazila, da so obiskovalci čutili potrebo, da se jih dotaknejo. »Zato sem enemu sklopu tovrstnih razstav dala naslov Ne tipaj; vedno je bil isti naslov, samo da sem pri vsaki naslednji razstavi dodala en klicaj.«
Izbrani materiali in tehnike včasih delujejo anahronistično, na primer jajčna tempera ali freska. Avtorica prav tako kombinira elemente slikarstva s kiparstvom in dekorjem, deluje v vmesnem polju različnih tehnik in smeri, s tem pa opazovalca ponovno postavi v nek medprostor.
Menjavam materiala kljubujejo ponavljajoči se geometrijski motivi. Geometrične iluzije prispevajo k osnovni agendi avtoričinega dela – da bi bila slika »past za oči«: »Trudim se vzpostaviti optični obrat, ki zadrži pogled, zanko, ki se vedno znova vzpostavlja in je gledalec ne more čisto razrešiti, ampak ga sili, da vedno znova gleda in to poskuša.«