V Singapurju imajo tudi zanimiv način »kaznovanja« voznikov, ki bi ob konicah želeli voziti v najbolj obremenjenih delih mesta. Nad vstopom v določen del mesta je nad cesto postavljen velik okvir s senzorji, ki vam bo ob vstopu v središče mesta z vaše avtomobilske plačilne kartice na vetrobranskem steklu avtomatsko pobral nekaj dolarjev. Zaradi vsega tega in nekaterih drugih razlogov je lahko za povprečnega Singapurca nakup avtomobila finančni samomor, po drugi strani pa je javni promet dobro razvit in ne glede na vse pomanjkljivosti tudi cenovno ugoden. Vlak in avtobus sta dobro pokrila celoten otok, potem pa je tu še več kot 30.000 ne tako dragih taksistov in vedno večja armada voznikov iz podjetja Uber in podobnih. Z drugimi besedami povedano: če nimate avtomobila v Singapurju, ne boste preveč trpeli, kar lahko podkrepim tudi z lastnimi izkušnjami.
Javni prevoz v Sloveniji ni tako dobro razvejan in poceni kot singapurski, kar je popolnoma razumljivo glede na število osebnih avtomobilov, ki jih imamo v državi. Sistem verjetno ni najprijaznejši do upokojencev ali državljanov brez avtomobila, ampak dvomim, da bo v bližnji prihodnosti prišlo do drastičnih sprememb. Verjetno bomo v bodoče postali še bolj odvisni od avtomobilov. Imamo pa nekaj v javnem prevozu, kar bi lahko spremenili v splošno zadovoljstvo večjega števila ljudi.
Glavno avtobusno postajo v Ljubljani.
Še vedno imam v spominu reakcijo Mazzinija, ki je pred leti strmel v novo upravno enoto na Jesenicah in se čudil novemu slogu v arhitekturi. Njen videz je res unikaten, ampak zgradba je moderna in funkcionalna, z njo smo vsi pridobili, od uslužbencev na upravni enoti do uporabnikov. Ne vem, kako se vi počutite, ko v Ljubljani vidite tisto »montažno konzervo«, stisnjeno med cesto in glavno železniško postajo, ampak mene je sram, čeprav nisem Ljubljančan. V bistvu celo tisto območje deluje, kot da so bili urbanisti v času odločanja, kako urediti tisti del prestolnice, malce zbegani. Dostop do železniške postaje je milo rečeno čuden, parkirišče ob policijski postaji spominja človeka na bolšji trg, ampak ko pridete do same avtobusne postaje, ne veste, kako bi reagirali. Kot bi nogometnega navdušenca postavili pred umetniško sliko v avantgardni galeriji in ga vprašali, kaj vidi. Spomnim se, da me je enkrat mlad popotnik iz tujine spraševal, kje je avtobusna postaja, in ko sem mu pokazal tisto skrpucalo, mu nič ni bilo jasno in je mislil, da ga zafrkavam. Pred vami je majhna »hiška«, ki naj bi bila glavna avtobusna postaja v Ljubljani, ljudje letajo vsepovsod in človek se lahko samo čudi, da ni večjega števila prometnih nesreč v tistem koncu, še najbolj žalostne pa so številke nad parkiriščem za avtobuse. Kot bi nekdo sušil perilo ali pa postavil številke za startna mesta v amaterskem plavanju v prejšnjem stoletju. Kam se v primeru dežja umaknejo potniki, ki čakajo na avtobus? Mogoče kdo ve? In vse to pred očmi turistov in tujih obiskovalcev. Se res ne da nič narediti?
Ko potujete po razvitih državah, vas vedno znova impresionirajo funkcionalne in praktične postaje. Ravno letos smo bili nekaj dni v Varšavi in še zdaj imam pred očmi njihovo glavno avtobusno in železniško postajo, ki brezhibno pošilja potnike v vse smeri, od daleč pa niti nimate občutka, da gre za objekt, ki je globoko pod zemljo. Pogosto se zgodi, da imajo po drugih državah tudi manjši kraji lične in smiselno urejene glavne avtobusne postaje. Pa ni treba iti v tujino. Nekaj dobrih primerov imamo tudi doma. Glavna postaja v Mariboru bi bila lahko za zgled Ljubljani, tudi avtobusno postajališče v Velenju je dober korak pred ljubljanskim, ko govorimo o samem dizajnu in uporabnosti za potnike. Torej se da.
Treba je omeniti, da se je v našem glavnem mestu marsikaj uredilo in naredilo v zadnjih letih. Ali je Ljubljana najlepše mesto na svetu ali ne, je diskutabilno in relativno, vendar je dejstvo, da si prebivalci glavnega mesta pa tudi drugi državljani Slovenije zaslužijo/-mo veliko lepšo in boljšo avtobusno postajo v naši prestolnici.
