Drug pogled na medvede in volkove

Po državi imamo kupe divjih odlagališč, raznih prostorov za piknike, kjer puščamo smeti, in ker se medved in volk prehranjujeta oportuno, živali navadimo na človeško hrano. V vsej državi nimamo niti enega medvedovarnega smetnjaka. Rejci in kmetovalci so bolj zainteresirani za odškodnine kot za varovanje divjadi, zato so za grozljiva trupla, ki skrbijo g. Pogačnika, odgovorni sami. Varovanje sadovnjakov, čebelnjakov in pašnikov z električno žico in po možnosti s pastirskimi psi bi moralo biti nujen pogoj za izplačilo odškodnine – kjer bi bilo to sploh še potrebno.

Dokazano je, da odstrel ne zmanjša škode, ker so za to pomembni individualni vedenjski vzorci živali, ne stalež. V Montani, denimo, so samo z naštetimi ukrepi, brez odstrela, zmanjšali število konfliktnih situacij z medvedom in volkom za 91 odstotkov.

S prometnimi povezavami smo prekinili selitvene tokove. Čeprav se prometne nesreče dogajajo na istih območjih, zelenih prehodov tam ni, zaradi česar manj živali preide v sosednje države (kjer so prav tako živele že pred milijoni let in gornikov zdaj ne ogrožajo nič bolj kot doslej).

G. Pogačnik navaja zase prikladen podatek, da je v Sloveniji več kot 850 medvedov, uradne številke pa omenjajo največ 500 medvedov, vendar natančnega števila ni mogoče določiti. Slovenija ima že zdaj enega najvišjih odstrelov na svetu, petino populacije na leto, čeprav je odstrel tako moralno kot zakonsko sporen.

Julija letos je upravno sodišče razveljavilo odstrel volka. Že leta 2013 je Pravna klinika pri pravni fakulteti v Ljubljani ugotovila, da se z odstrelom krši tako slovenska kot evropska zakonodaja, saj bi morala Slovenija izvajati vrsto drugih ukrepov za uravnavanje populacije in zmanjšanje konfliktnih situacij, odstrel bi moral biti zadnja možnost.

Kot berem, g. Pogačnik po nepotrebnem tehta pravice živali in ljudi, čeprav se te sploh ne izključujejo. Skrbi ga za otroke in invalide. Težko si predstavljam, da tavajo nemočni in osamljeni po gozdovih, kjer nanje prežijo grozljive in požrešne zveri iz pravljic, kar nam skuša dopovedati g. Pogačnik. V resnici gredo v šolo ali v naravo s prevozom, tudi skupinsko. Ljudje se prostovoljno odločajo za to, kje živijo, in če živijo na območju medveda, morajo tudi sprejeti določena ravnanja v zvezi s tem.

Marsikdo med njimi razume, da se moramo naravi prilagoditi, da ta ne obstaja zaradi nas. Razumen človek ve, da se moramo bolj bati klopa kot medveda ali volka. Gre za plašne živali, ki se človeku umikajo. Zato volka v naravi težko že vidimo, kaj šele da bi nas napadel. Napadov medveda je malo, večinoma v njegovem naravnem okolju, če ga izzove človek, pa še takrat hoče medved z blažjim napadom zgolj odvrniti človeka od sebe, čeprav bi ga lahko ubil z enim udarcem. Če pa so invalidi videli živali od daleč in je problem tudi to, pa je bolje, da ostanejo v središču Ljubljane. Verjetno pa gre le za bujno domišljijo g. Pogačnika in verjamem, da vsaj nekateri invalidi vedo, da potrebujejo znanje, ne (vzbujanja) predsodkov.

Izjavo vaše kolegice poznam. Menim, da je neprimerna, podana »malo za šalo, malo zares«, neprimerno je bilo tudi duhovičenje ob tem, saj je bil medved takrat že obsojen na odstrel. Tudi protokol RS določa, da podarjanje živali ni primerno, in g. Borut Pahor je pred leti ravnal povsem samovoljno, ko je Gadafiju podaril lipicanca. O tem sem pisala v tej rubriki 24. novembra 2009.

Če se tisti, ki smo aktivni na področju zaščite živali, trudimo in razlagamo ljudem, da žival ni darilo, potem naj velja enako za elito. Nesprejemljivo je, da nekateri domnevni zaščitniki živali zaradi nedoslednosti in kratkega spomina rušijo to, za kar se nekateri trudimo že leta. Vsekakor pa je selitev medvedov v Rusijo vredna preučitve, Slovenija pa bi se morala odločneje lotiti urejanja tega področja tudi z državami, v katere je preseljevala medvede doslej.

G. Pogačnik ima za nekoga, ki se predstavlja kot »ljubitelj vseh živali«, presenetljivo malo znanja in čuta, ki ju je nadomestil z antropocentrizmom, nestrpnostjo in populizmom. Dobra plat njegovega pisma je v tem, da je slovenski »živalovarstveni sceni«, katere del mu je naklonjen, končno pokazal pravi obraz.

Napak človeka ne smejo plačevati živali. To je vedela tudi Lea Eva Müller, ki bi si zaslužila večjo pomoč.