Po 25 ur dolgi poti in prvih 12 urah bivanja v Riu de Janieru so vtisi o prvih olimpijskih igrah v Južni Ameriki, ki se bodo s spektakularnim odprtjem začele jutri zvečer, mešani. Potem ko so bili pristanki vseh treh letal zelo adrenalinski, Brazilci s prijaznostjo, nasmehom in ustrežljivostjo prikrijejo marsikateri spodrsljaj v organizaciji. Za domala vse olimpijske igre je postalo značilno, da so razmere v zadnjih dneh pred začetkom skoraj kaotične, a z improvizacijo na koncu vendarle rešijo večino težav. A vseh pomanjkljivosti pri gradnji bivališč za 10.500 športnikov, 8500 spremljevalcev in 20.000 predstavnikov medijev ne morejo prikriti. Delavci so očitno še nekaj minut pred našim prihodom hiteli z opravili v bivališčih.
Tudi za čistočo ne bodo prejemali pohval. Okrog kompleksov stolpnic, ki vsaj navzven delujejo luksuzne, je že takoj za ograjo še veliko nereda in umazanije. Marsikateri udeleženec olimpijskih iger z balkona svoje sobe lahko gleda, kaj se dogaja v bližnji faveli. Na vsakem koraku nas opozarjajo, kako poskrbeti za lastno varnost. Eno izmed medijskih vasi na obrobju Ria de Janiera so zgradili na zemljišču, ki je bilo nekoč množično pokopališče sužnjev, a prvo noč smo bili po dolgi poti preveč utrujeni, da bi nas v sanjah preganjal njihov duh. Precej bolj nelagoden je bil občutek, ko smo se ponoči po ulicah Ria z letališča vozili do bivališča, saj pri javni razsvetljavi očitno varčujejo z elektriko, a nevarnosti za neprijetnosti le ni bilo.
Medtem ko se je večina vozil premikala počasi ali stala v večkilometrskih kolonah, je avtobus, ki so ga sicer poslali le po dva potnika na lokalno letališče, drvel po posebni olimpijski liniji, čeprav voznik ni natančno vedel, kje je cilj vožnje, zato je ob postankih na semaforjih spraševal voznike drugih avtobusov. Večina slovenskih reprezentantov je že v Braziliji, kjer je del stolpnice, v kateri v najvišjih nadstropjih bivajo v olimpijski vasi, opazen zaradi napisa I feel Slovenia. Odhodno letališče za večino slovenske odprave so Benetke, od koder so zlasti prek Portugalske dobre povezave z Južno Ameriko.
Ruska strelca popestrila pot
Dve uri čakanja na lizbonskem letališču sta za Dnevnikova poročevalca minili kot blisk. V prvi vrsti zaradi druženja z ruskima olimpijcema. Ob srebanju kapučina sta v ruskih reprezentančnih trenirkah delovala zelo spretno ob prebiranju družbenih omrežij, nasmejana, in kar naenkrat – tudi malce zadržana. Kratek čas smo potrebovali, da ste se sprostila. »Seveda lahko poskusite zastaviti kakšno vprašanje,« je odgovoril dotlej še neidentificiran olimpijec. »A novinar ste? Potem pa ne smeva dajati odgovorov. Vprašajte našo sekretarko, če želite izvedeti kaj več. Kje je? V Moskvi,« je nasmejan odvrnil kasneje identificirani 24-letni strelec Kiril Grigorian.
Njegov osem let starejši strelski kolega Fedor Vlasov se je debati priključil kasneje. Ko je slišal, da prihajamo iz Slovenije... »Res poznate Rajmonda Debevca? On pa je frajer. Ko sem ga predlani vprašal, koliko časa bo še streljal, se je le nasmejal in odvrnil, da vse življenje počne tisto, kar ima najraje. Da strelja od svojega osmega leta in da še ne misli nehati. Vsi strelci ga bomo v Riu pogrešali. Pozdravite ga!« je ob neuradni debati z nekaj skrivnostmi zabičal Fedor Vlasov.
Bomo, saj zlatega olimpijca, nosilca brona z zadnjih iger v Londonu in udeleženca osmih OI, pogreša tudi slovenska reprezentanca. Poslovili smo se prijateljsko. Še posebno ker jima je Dnevnikova olimpijska odprava brez posrednikov lahko odkrito povedala, da se strinja z bojem Mednarodnega olimpijskega komiteja proti dopingu, da pa Rusi niso edini grešniki v tej zgodbi. Ob koncu sta dva izmed 18 strelcev v ruski reprezentanci vprašala, ali smo se ob njiju počutili ogroženo. Vprašanje, ki kaže, da ruskim športnikom v Riu ne bo lahko. Oči so vsaj na začetku iger usmerjene v njih, kot bosta olimpijske tarče merila Grigorian in Vlasov.
Rokometaše zmotil ekonomski razred
Slovenski atleti in plavalci so ali bodo na aklimatizaciji v Sao Paolu, preostali se na različne načine prilagajo na peturno časovno razliko. Najbolj racionalna je peterica judoistov, ki v Brazilijo pride le pet dni pred tekmo, za nameček se tukaj počutijo kot doma. V Riu so bili že dvakrat na svetovnem prvenstvu in nekajkrat na pripravah. »Upam, da bom tokrat videl tudi kakšno drugo tekmovanje in bo vse zame malo bolj sproščeno. Na petih olimpijadah sem videl le dvorano za judo in nič drugega,« si je zaželel vodja slovenske odprave Franc Očko, ki je bil doslej po dvakrat tekmovalec (Moskva 1980, Los Angeles 1984) in sodnik (Peking 2008 in London 2012) ter enkrat vodja (Barcelona 1992). V Riu nima le olimpijskih obveznosti, ampak ureja logistiko za judoistični tabor v Izoli s 400 udeleženci, zato je svojim sodelavcem za nemoteno delovanje napisal kar 25 zapovedi. Urška Žolnir pravi, da po koncu športne poti uživa v trenerskem poslu, da komaj čaka olimpijske nastope. Priznava tudi, da po Riu vsaj nekaj časa ne bo več delala na tako vrhunskem nivoju. Raje se bo posvetila mladim judoistom. Obujanje nepozabnega slovenskega dneva, ko je pred štirimi leti v Londonu osvojila prvo slovensko žensko olimpijsko kolajno, je bilo sproščujoče pred dolgo potjo.
»Ne dvomim, da lahko Ana Velenšek s strgano križno vezjo doseže vrhunski rezultat. Tudi sama sem do leta 2009 tekmovala s strgano vezjo v levem kolenu in leta 2004 osvojila olimpijsko kolajno. Ko pa sem si leta 2009 strgala še drugo kolensko vez, je nastala panika. Operirala sem obe koleni, se čez tri mesece že bojevala, z mukami dosegla olimpijsko normo. Zgodba pa se je končala v Londonu. Ja, bilo je naporno. In lepo,« se bližnjih zlatih trenutkov slovenskega športa spominja zlata olimpijka Urška Žolnir. Judoisti so vzor skromnosti, medtem ko je bilo v zvezi s potovanjem rokometne reprezentance na družbenih omrežjih kar nekaj negativnih komentarjev. Pritoževali so se, ker so potovali v ekonomskem razredu. A takšen način potovanja je enak vse člane slovenske olimpijske delegacije. V ekonomskem razredu je včeraj priletel v Rio tudi predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije Bogdan Gabrovec.
