»Natančno vem, kje je Slovenija!« je bil prepričan Jean Baptiste, enolog v najboljši vinoteki v Saint-Emilionu. V njegovi vinoteki je mogoče kupiti vsa boljša vina, ki jih ponuja Bordeaux. Seveda predvsem okoliška, se pravi vina iz Saint-Emiliona in Pomerola. Desni breg estuarija Gironde torej. »Pojma nimaš, kje je Slovenija!« smo bili ostri. »Skoraj noben francoski vinski strokovnjak ne ve, kje je, še posebno tisti iz Bordeauxa ne. Še tega ne vedo, da ima Slovenija tudi vino!« »Da ne vem? Slovenija je tista država, ki je bila prej skupaj s Češko v isti državi,« se je zmagovalno nasmehnil. »V redu, res nimaš pojma. Slovenija meji z Italijo in ima dobra vina. Ne tako znana, kot so tukaj, pa vendar.« Prav žal nam je bilo, da s seboj nismo vzeli kakšnega konkretnega Edijevega belega vina, Marjanovega modrega pinota ali rdečega cuveeja iz Goriških brd letnik 2011.
Steklenice vina za 10.000 evrov in več
Kakor koli, Jean Baptiste nam je potem rahlo skrušen odčital pravo lekcijo iz bordojskih vin, od tega, da se najbolj cenijo vina iz Pomerola, kjer je le kakšnih sto vinskih kleti in kjer vin niti ne klasificirajo, do tega, kako naj pridemo do vinske kleti Petrus, kjer proizvajajo najdražja vina na svetu. Jasno, ko smo jih našli, nas niso spustili v klet, pravzaprav k Petrusu ne spustijo nikogar. Steklenice – kakih 20.000 na leto, ki kasneje na trgu dosegajo cene tudi po nekaj deset tisoč evrov, so razprodane in turisti jih ne zanimajo. Turisti in naključni kupci imajo možnost kupovati v vinoteki v Saint-Emilionu. Naša odprava je kupila štiri (za njihove razmere poceni) steklenice, ob strani pa so orjaški paketi čakali, da jih hitra pošta odpelje v Južno Korejo, Rusijo, na Kitajsko, v ZDA in Veliko Britanijo… Kaj pa je pravim bogatašem, pa naj poznajo vina ali ne, dati nekaj tisoč evrov za steklenico vina? Nič.
Muzej vina ali kako pripeljati disneyland med vinograde
Osnovni načrt naše odprave je bil ogled novega vinskega muzeja v Bordeauxu. V prenovljenem delu mesta so zgradili moderno zgradbo, ki hote ali nehote spominja na falične dekanterje in hoče od obiskovalca na samem začetku 20 evrov. Cena je seveda visoka, saj sta arhitekta Anouk Legendre in Nicolas Desmazières od načrtovanih 61 milijonov evrov do odprtja zapravila 83 milijonov evrov, kar je menda v Franciji povsem običajno.
In ker je muzej nov, je tudi tehnično opremljen kot sodobni stripovski filmi. Kdor pričakuje zidanice in romantične vinske kleti, naj opusti vsako upanje. Vonji vina, barve vina, vrste vina, okušanje vina z ušesi, 3D-disneylandovska zgodovina, ki se sprehaja med obiskovalci. Vsa zgodovina, vse sorte grozdja so pred obiskovalcem, ki ne ve več, ali bi zaslone premikal z rokami, samo gledal ali pa samo poslušal. V prvih dveh nadstropjih je materiala za kakih sto ur obiska. Pri takšni neobvladljivo široki ponudbi pa je seveda vprašanje samo to, kdaj se da vino pokusiti. Na koncu ogleda, v osmem nadstropju. Imajo romunska, kitajska, italijanska, portugalska, hrvaška in francoska vina. Slovenskih pa ne. Zakaj pa ne? »Ali imajo Slovenci vina?« je vprašal temnopolti natakar, medtem ko je potrjeval vstopnice, da kdo ne bi spil kakšnega kozarca brezplačno, in hkrati v kozarce nalival krepko manj kot deciliter vina. Naša žepna odprava je srknila požirek kitajskega merlota in amatersko ugotovila, da se bodo morali za kakovost izdelka še malce potruditi, ter kozarec veliko boljšega južnoafriškega chenina blanca. V muzeju imajo še restavracijo z razgledom na mesto – v sedmem nadstropju in veliko vinoteko v pritličju, kjer naj bi imeli najboljša vina na svetu. Naše edino vino, ob treh, štirih z drugih koncev Jugoslavije (Čitluk, Kozlović…), je rebula selekcija Marjana Simčiča po 31 evrov za steklenico. Bogve koliko vin iz drugih delov sveta prodajo v teh krajih. Verjetno ne ravno veliko.
Clos Fourtet, Chateau Palmer in Chateau Rauzan-Segla
Veliko bolje je, da namesto muzeja, ki bolj spominja na risanke ali filme iz serije Mumija, obiščete kakšno vinsko klet. Kot rečeno, večje ali dražje, če hočete, vas ne bodo spustile naprej, manjše pa organizirajo različne degustacije, ki jih je treba plačati. Nam je bilo omogočeno obiskati tri pomembne kleti, ki proizvajajo najboljša vina na svetu, vsaj tako pravijo ocenjevalci. V Saint-Emilionu smo si recimo ogledali Clos Fourtet, biodinamično vinsko klet, ki se v obliki katakomb vije pod mestecem. Imajo 20 hektarjev vinogradov in ker jih zanima biodinamika, imajo na posestvu tudi živali. Krave, ki so se ob našem obisku leno pasle okoli starega samostana. Njihovo vino je mešanica merlota (85 odstotkov), cabernet franca in cabernet sauvignona. Letnik 2014 bo po trgovinah kakšnih 65 evrov, ocenjujejo pa ga z 92 od 100 točk. Veliko manj kot leta 2009, ko jim je dal Parker oceno 100 točk. Letnika 2009 in 2010 sta bila pač najboljša v Bordeauxu, v zadnjem času, pa naj gre za Saint-Emilion na desnem ali Margaux na levem bregu Gironde, kjer smo se, to je treba priznati, po zvezah, znašli v gradu Palmer.
Chateau Palmer je pravzaprav ograjena vasica s poimenovanimi ulicami, kjer živi in dela kakšnih 50 zaposlenih. Vsako leto na trg lansirajo nekaj manj kot 250.000 steklenic zvrsti, v kateri sta – neobičajno za levi breg – enaka deleža cabernet sauvignona in merlota. Cene? Imajo dve liniji vin, prva, prestižnejša, stane v trgovinah kakih 200 evrov, druga, alter ego ji pravijo, je veliko cenejša. Grad, ki je v nizozemsko-angleški lasti, proda največ v Veliki Britaniji, v Švici, ZDA in jasno v Aziji. V vsakem primeru gre za eno najpomembnejših vinskih kleti na svetu. Njihovi sosedi so Chateau Rauzan-Segla, ki so mimogrede, kot še nekaj takšnih kleti, v lasti modne korporacije Chanel. Pri njih je v zvrsteh več cabernet sauvignona in manj merlota. Prvega vina naredijo kakšnih 100.000 steklenic in podobno je z drugim. Cene prvega so okoli 60 evrov, drugi je pol cenejši. V velikem gradu imajo ob kleti in obsežnih poslovnih prostorih tudi svojo restavracijo in prestižen hotel, ki pa nista odprta za javnost, gosta lahko tja samo povabijo. Nas seveda niso. Morda bi morali biti iz ZDA ali iz Azije. Tja namreč prodajo velik del svoje vinske kapljice.
