Odgovori manjkajo predvsem zato, ker tako ambiciozna razstava potrebuje nekoliko tehtnejšo spremno besedo, ki bi osmišljala izbor avtorjev in fotografij. Zapis namreč ne pove nič konkretnega o tem, zakaj je kustos izbral natanko te avtorje (ter pri tistih, katerih opusi so izrazito heterogeni in večkrat dosežejo ustvarjalni vrh, zakaj prav izbrane izseke opusov) ter zakaj določena imena niso vključena. Vsekakor prva ambicioznejša pregledna razstava sodobne slovenske fotografije zamudi svojo priložnost, da bi bralcu o predmetu svojega zanimanja povedala kaj relevantnega, da bi izvedeli, kaj nam fotografija govori o družbi in času, ki ju hočeš nočeš dokumentira in reflektira, da bi slovensko fotografijo umestila v mednarodne tokove. Morda bomo to izvedeli v katalogu – ki pa bo izšel do konca razstave.
Pregledne razstave sodobne slovenske fotografije si ni mogoče predstavljati brez fotografov, kot so Herman Pivk, Klavdij Sluban, Boris Gaberščik, Žiga Koritnik, Milan Pajk, Tone Stojko in Tanja Verlak, če navedem zgolj nekaj »samoumevnih«. Večina teh je tudi predstavljena s svojimi znanimi deli, ki pogosto tvorijo vrh ne le sodobne fotografije, temveč tudi slovenske fotografije nasploh. Izbor del iz opusa je vprašljiv le pri posameznih: najbolj bode v oči pri Tonetu Stojku, ki ga razstava predstavlja s ciklom Telo v igri iz leta 2011, četudi je njegov najpomembnejši prispevek slovenski fotografiji gotovo v dokumentarnem oziroma fotoreportažnem delu. Nemara zagata izhaja iz dejstva, da se je v tem žanru proslavil že v predosamosvojitvenih letih, ki jih razstava ne pokriva.
Dokaj skopo je zastopana bogata in kvalitetna fotoreportažna bera, ki jo strogo gledano predstavljajo le Manca Juvan, Jure Eržen in Jože Suhadolnik, pri čemer gotovo manjka nekaj vrhunskih imen. Predvsem si je slovensko fotografijo nemogoče predstavljati brez enega najbolj samosvojih in izvirnih slovenski fotografov – Boruta Peterlina, ki v svojih delih kreativno spaja fotoreportažo in umetnost.
Med vključenimi je tudi nekaj avtorjev, ki iz različnih razlogov še zdaleč niso samoumevna izbira in jih je mogoče razumeti kot kustosovo izjavo. Saša Fuis, Dragan Arrigler, Miško Kranjec, Irena Herak, Jendo Štoviček in Franci Virant so imena, ki sicer na razstavo morda sodijo, a lahko brez ustrezne utemeljitve le ugibamo, zakaj.
Razstava očitno išče srednjo pot in pravo mero med raznolikimi pričakovanji in različnimi metodami izbora, kar je morda njen glavni problem. Olajševalna okoliščina je le, da je bil izziv že v izhodišču velik.
