Temu, kar delamo posamezniki v naši programski ekipi, neradi rečemo fotografija, ker je te vedno manj, raje govorimo o fotografski umetnosti in o fotografskem. Torej o nekih načinih, tehnologijah, ki upodabljajo realnost in se tako ali drugače uporabljajo v umetnosti. To je lahko uporaba fotografskih tehnologij pri izdelovanju neke skulpture, lahko je uporaba 3D-tehnologij v 3D-renderjih ali pa še sodobnejših posthumanističnih praks, ki jih jaz ne razumem. Naša ekipa šteje 14 članov, tako domačinov kot tujcev. Večina nas je umetnikov, tri so kuratorke, imamo pa tudi didžeja, ki vodi glasbeni program. To je zelo pomembno, saj smo želeli glede na stari Fotopub spremeniti še to: da je spet mišljen kot fotopub v izvornem pomenu te besede, ki spaja umetnost in neformalno druženje, žur. Stari festival je na neki točki namreč postal za nas preresen.
Nekoč je bil ključni del festivala delavnica. Je ne pogrešate?Edini izobraževalni del je pregled portfeljev, na katerega povabimo 12 strokovnjakov s področja sodobne umetnosti, ki pregledujejo portfelje mladih umetnikov. Najprej so to razstavljajoči umetniki, ki jih je letos 20. Ti dobijo brezplačen pregled, poleg njih pa smo letos razpisali 20 mest za javnost. Delavnice smo ukinili, ker pri naši usmeritvi niso najbolj zanimive. Nekoč je festival združeval predvsem entuziaste iz slovenskega okolja, morda le četrtina je bila profesionalcev, sedaj pa je festival osredotočen na profesionalne ustvarjalce in ima več stika z mednarodnim kot z lokalnim okoljem.
Kako skrbite za privlačnost festivala za širše občinstvo, zlasti lokalno?V ta namen zapuščamo galerije in se selimo v zapuščene prostore po mestu. V galerijah ne moreš posegati v prostor, lahko zvrtaš kakšno luknjo, to pa je tudi vse. Nam pa so zelo pomembne instalacije, ki so specifične za kraj postavitve, torej so narejene za točno določen prostor in trajajo le tisti teden dni. Letos bo tako razstave mogoče videti v več zapuščenih hišah v središču mesta, v atriju novomeške knjižnice in na sprehajališču ob Krki, kjer se je pred leti odprla knjižnica na prostem Pumpnca. Tam imamo tudi kamp, malce gverilski, brez tuša, mogoče se je kopati, tam gostje po navadi preživijo prevroče dneve.
Kako ste izbrali goste?Večina jih je iz zahodnih držav, ker je prav tam najtežje priti do pomembnih razstav, tu pa jih lahko vidijo in opazijo isti ljudje kot v njihovih domovinah. Izbrala jih je ekipa šestih kuratorjev, vsak od njih kurira eno izmed glavnih razstav. Z novimi ekipami kuratorjev vsako leto preprečimo, da bi se koncepti, ki so blizu programski ekipi, preveč ponavljali.
Kakšno fotografijo bomo lahko videli?Zelo različno. Letos je veliko digitalnih zadev, skulptur in 3D-renderjev. Umetnik, ki mi je osebno zelo zanimiv, si je naredil valjček z reliefom lesa in beton pobarva v les. To seveda težko povežemo s fotografijo, a njegov koncept izhaja iz fotografije. Lani smo razstavili projekt Aljaža Celarca, ki raziskuje ledenike. Šel je na ledenik, vzel kos ledu, ga fotografiral, stopil in iz slik naredil 3D-model tega kosa ledu. Potem je naredil kalup, vodo stopljenega ledu natočil v kalup, jo ponovno zamrznil in naredil skulpturo originalnega kosa ledu. Tega ledu je vedno manj, ker ga s topljenjem še malo izhlapi. To je dober primer tega, kar delamo. Fotografija je le orodje za doseganje cilja, ki je v bistvu sodobna umetnost.
Ali ni splošni javnosti reportažna fotografija zanimivejša?Gotovo, s tem se malo borimo, a nas to od tega, kar delamo, ne odvrača. Lani smo v primerjavi s prvim letom že zaznali porast lokalnih obiskovalcev. Tudi zato smo se odločili, da veliko pozornost namenimo glasbenemu programu: zavedamo se, da razstava marsikomu ni dovolj, da bi prišel iz Ljubljane v Novo mesto, če pa bo lahko zvečer poslušal še brezplačen koncert Your Gay Thoughts, se mu pa morda že izplača.
