V kratki obrazložitvi zavrnilne odločbe JAK je zapisano, da »LGBT branja« sicer »odpirajo prostor ( ... ), vendar se zdi, da ostajajo vse preveč ekskluzivno zaprta v lasten krog LGBT populacije«. Takšen zapis se izmika zanesljivemu prepričanju, kaj natančno so avtorji s tem mislili. Zdi se, da LGBT vidijo kot skupino ljudi, ki jih enkratno povezujejo in združujejo istospolne prakse, spolni odnosi z osebami istega spola, ljubezenska čutenja do oseb istega spola in želja po literarni dejavnosti o temi istospolnih seksualnih, morda tudi drugih življenjskih praks. In zdi se tudi, da takšno videnje LGBT naslavljajo na LGBT kot očitek; in sicer kot takšen očitek, ki se jim zdi kar pravno odločilen za sprejem zavrnilne odločbe glede sofinanciranja bralno-literarne dejavnosti LGBT.
Za takšen zapis v odločbi JAK se sme reči najmanj to, da zelo odločevalsko rokohitrsko, mišljenjsko površno, sistemsko brezbrižno in birokratsko surovo odpravi vprašanje sofinanciranja bralno-literarne dejavnosti LGBT. Zato je ta odločba že iz formalnih in procesnih razlogov pravno nesprejemljiva.
Nesprejemljiv očitek o »ekskluzivnosti«
Dejavnost LGBT predstavlja literarno, torej ne le samouresničevalno, državljansko-politično in civilno samoopredelitveno, ampak tudi umetniško dejavnost. Zadeva tako temeljne ustavne pravice in svoboščine ljudi (do identitete v javnem prostoru, splošne svobode izražanja, svobode posebnega umetniškega izražanja, svobode kulturnega združevanja, splošne svobode ravnanja, do dostojanstva, zasebnega življenja itd.), ki pri tej dejavnosti aktivno ali pasivno sodelujejo, kot tudi njihove temeljne človekove (konvencijske) pravice in svoboščine. Poseben pomen pa ima pri tem dejstvo, da dejavnost LGBT vključuje in naslavlja družbeno skupino ljudi, ki je določljiva in določena po osebnih lastnostih, kot takšna pa pomeni tradicionalno družbeno diskriminirano skupino ljudi. Torej skupino ljudi s statusom »žrtev« družbenih predsodkov, diskriminatornih nagnjenj in praks neenakopravnosti. Takšni skupini pa ne le ni dopustno politično in birokratsko oteževati samoopredelitvene, samouresničevalne in izrazno-promocijske dejavnosti, ampak ji je treba takšno dejavnost olajšati. Vsebina odločitve JAK pomeni otežitev, ne olajšanje dejavnosti LGBT.
Dejavnost LGBT je javna, poteka v javnem prostoru, javnost pa ima do nje prost dostop. Torej gre v vseh pogledih za »javno« samouresničevanje in uresničevanje ustavnih pravic ter svoboščin ljudi, ki jih dejavnost LGBT zadeva neposredno in posredno. Neposredno v smislu, da pri tem sodelujejo kot izvajalci, občinstvo ali drugače. Posredno pa politično in simbolično: s tem, ko se omogoča in podpira dejavnost tiste skupine ljudi, ki je opredeljena glede na osebne lastnosti ljudi, ki pomeni družbeno manjšino, ki je kot družbena manjšina tradicionalno ogrožena in ki je prek političnih in pravnih praks tudi diskriminirana, se učinkovito ščiti, četudi le posredno in psihološko, tudi dostojanstvo in druge ustavne pravice vseh oseb, ki se s to skupino in tistim, kar jo v bistvu opredeljuje kot drugačno, lahko poistovetijo. Preštevanje, koliko je takšnih oseb, ki jih dejavnost LGBT neposredno ali posredno zadeva, je očitno in grobo protiustavno ravnanje.
V zavrnilni odločbi JAK je tudi zapisano: »Na branjih nastopajo vidna imena domače in tuje literature LGBT, ni pa dialoga z drugače usmerjenimi ustvarjalci.« (Ustavno)pravna zaščita dejavnosti LGBT ni in ne sme biti pogojena s tem, v kolikšnem obsegu in ali sploh LGBT vabi k svoji dejavnosti tiste ljudi, ki jih JAK vidi kot »drugače usmerjene« in zelo verjetno tudi »drugače misleče« – konkretno ustvarjalce ali ljudi na splošno. To retorično vprašanje JAK, zapisano kot trditev in očitek o »ekskluzivnosti«, tudi ne vzdrži pravne presoje. Zapis takšnega kriterija v oblastno odločbo odraža najmanj nerazumevanje pravnih razsežnosti tega vprašanja, vsekakor pa pomeni diskriminatorno in zato ustavnopravno nepravilno oblastno držo. Pravni položaj LGBT in pravno omogočeni »privilegiji« LGBT v obliki sofinanciranja dejavnosti niso in ne smejo biti odvisni od tega, koliko »drugače spolno (!) usmerjenih ustvarjalcev« aktivno sodeluje pri literarni dejavnosti LGBT.
Primer postrasistične filozofije in politike
Dejavnost LGBT je dejavnost skupine ljudi, ki izpolnjuje pogoj za pravno in sistemsko zaščito, utemeljeno s smotrom te zaščite, ta pa je utemeljen z družbenim položajem te skupine, ki ji zaradi družbenega položaja pravo namenja določen status: omogočanje učinkovite zaščite pravic in uresničevanja legitimnih interesov, ki so pravice in interesi skupine ljudi, opredeljene glede na osebne lastnosti pripadnikov, zaradi teh osebnih lastnosti pa gre za družbeno diskriminirano skupino ljudi. Kdor misli, da je pogoj za dodelitev privilegija sofinanciranja dejavnosti LGBT to, da pri njej sodelujejo heteroseksualni avtorji, ki bodo z istospolno usmerjenimi avtorji polemizirali o istospolnosti ali pa promovirali heteroseksualnost, temu bi nemara lahko dobronamerno očitali, da ne misli s soljo v glavi.
V odločbi JAK je še zapisano, da »prireditev ostaja brez trajnejšega odmeva v širši javnosti« in da so »novi avtorji in debitanti pomanjkljivost«, zaradi katere »prireditev izgublja na prepoznavnosti«. Tako protislovne in zato pravno nesprejemljive argumentacije ni enostavno razčleniti z gotovostjo prepričanja o razmišljanju uradnikov JAK. In vendarle, če tista javnost, ki jo JAK vidi in posredno naslavlja kot heteroseksualno usmerjene ljudi, ne obiskuje teh prireditev, katerih smoter je prav javno umetniško samouresničevanje istospolno usmerjenih oseb, to še zdaleč ni pravno dopusten kriterij za presojo o upravičenosti sofinanciranja dejavnosti LGBT. Če JAK meni, da so v javnosti prireditve LGBT premalo odmevne in premalo prepoznavne, mora svojo sistemsko vlogo uresničevati prav v funkciji pomoči za izpolnitev teh dveh ciljev.
Tudi ne gre verjeti, da so odgovorni ljudje na JAK tako osredotočeni na takšno stališče kot edino pravilno in v njem tudi tako objektivno neomajni, da tudi od drugih »drugače usmerjenih ustvarjalcev«, torej heteroseksualno usmerjenih, kot pogoj za sofinanciranje njihove umetniške dejavnosti zahtevajo »sodelovanje z drugače usmerjenimi avtorji«, torej homoseksualno usmerjenimi. Če JAK tega ne počne, ker kot odločilen kriterij upošteva število sodelujočih in velikost javnosti, ki se naslavlja, razmišlja in deluje očitno in grobo protiustavno. Podobno JAK pri oceni o izpolnjenosti pogojev za sofinanciranje literarne dejavnosti društev na splošno ne presoja, ali so prosilci za sofinanciranje v trajnem, aktivnem, množičnem in očitnem dialogu z ustvarjalci drugačnega spola, rase, nacionalnosti, vere ali kakršnekoli druge osebne okoliščine.
Zato se člani društva LGBT ob tem upravičeno sprašujejo, ali bodo v JAK v prihodnje podprli le tiste knjige z vsebinami LGBT, ki bodo vsebovale dialog z drugače usmerjenimi ustvarjalci, ali pa le tiste predstavitve slovenske literature LGBT v tujini, ki bodo vključevale tudi »drugače spolno usmerjene« sodelujoče osebe? Oziroma, ali pri JAK v prihodnje ne bodo podprli nobene od tistih literarnih dejavnosti, pri katerih ne bodo hkrati sodelovali heteroseksualno in homoseksualno usmerjeni ustvarjalci? In kakšno naj bo številčno razmerje med njimi?
Očitno je, da obravnavane odločbe JAK ne gre opredeliti le kot očitno in grobo diskriminacijo LGBT, ki je protiustavna, ampak jo smemo svarilno razumeti tudi kot primer (četudi morda nezavedne, če je to mogoče) postrasistične filozofije in politike. Pa naj bo ta premišljena in hotena ali pa le odraz odločevalske argumentacijske površnosti, dobroverne pravne ignorance ali neposrečenega in z birokratskim varčevalnim pragmatizmom obremenjenega razmišljanja.
Dr. Andraž Teršek je ustavnik in pravni filozof, zaposlen kot univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem, matično na Pedagoški fakulteti.
