Ena najzabavnejših urbanih vinskih legend v Sloveniji je, da je neki vinski ocenjevalec opisal okus vina z besedami, da ima vino vonj po konjskem znoju. To je bilo v časih, ko smo živeli v Jugoslaviji in smo poznali le starčka, cviček iz stričeve kleti in nonin teran, vino z vonjem po konjskem znoju pa je bilo tako eksotično, kot je danes japonsko vino sorte melon. Zdaj, ko smo vinsko bolj razgledani, vemo, da je vonj po konjskem znoju popolnoma legitimen izraz vinske retorike, za japonski melon pa še vedno nismo prepričani, ali je sadje ali vino.
Žametno, harmonično, hrustljavo
Izrazoslovje, ki ga uporabljajo vinoslovci, je specifično in včasih res nenavadno. Toda ta žargon je dodelan in v vsakem opisu vina polnega telesa, vonja po tobaku in okusa po plemeniti prsti je vkomponiran skoraj znanstveni diskurz. Zato ni nič presenetljivega, da sommelierji po svetu za opise vina uporabljajo enake pridevnike. Če smo začeli z vonjem: konjski znoj še zdaleč ni najbolj nenavaden predpisani opis vinskega vonja. Za opis vonja vina se lahko uporabljajo opisi, kot je vonj pasa plimovanja morja ali vonj garrigue, makije oziroma z grmičevjem porasle neobdelane sredozemske pokrajine. Med zabavnejšimi opisi so še vonj zaprte vitrine ali zatohle kuhinjske omare ali pa razlikovanje med vonjem popečenega in prepečenega kruhka. In le kakšno je vino, ki ima vonj po kresilnem kamnu? Ali pravzaprav sploh še vemo, kako diši kresilni kamen?
Nasploh se zdi, da so opisi vin eno samo spakovanje, vinska retorika pa sommelierski larpurlartizem, ki nima drugega namena, kot da nekoga povzdigne na raven vinskega poznavalca. Toda ti poznavalci vedo, da vonj zelene paprike pomeni, da je v vinu cabarnet sauvignon, vonj po gozdnih sadežih pa, da je v kozarcu modri pinot. S kemično analizo vina se namreč lahko odkrije, katere snovi so v njem, in določene snovi imajo značilne vonjave. Acetoin denimo diši kot mandelj, 2-fenil-etanol kot vrtnice. Tako lahko na slepo po vonju ugibajo, katero sorto vina bodo pili.
Prav tako je opaziti, da se nekateri pojmi ponavljajo tudi pri okusu. Seveda, saj so naučeni del vinske retorike. Pravzaprav so Avstralci sestavili tabele, s katerimi se da v treh nivojih definirati okus vsakega vina. Naredili so posebno tabelo za belo in posebno za rdeče vino. Torej ni čudno, da je povsod po svetu zrelo globoko rdeče vino opisano s pojmi, kot je žametno, elegantno z usklajenimi tenini. To se sliši veliko bolj pompozno kot »mmm, res je dobro«.
Vinska retorika pa lahko ima tudi nasproten učinek. Namesto da bi za vino navduševala, nas odbije. Nedavno se mi je na neki degustaciji zgodilo, da sem, medtem ko je sommelierka razlagala o citrusih, vrtnicah in prijetni globini, razmišljala o tem, da kaj vendar naklada, saj je le vino. In prav tisti kozarec ni bil bog ve kakšno vino ali, kot bi se morala izraziti, ni bilo harmonično elegantno vino, temveč komajda korektno. Res pa je, da so nekateri od teh izrazov postali modni, tako da vsi pijemo lahka hrustljava oziroma sveža vina ali pa polna vina razkošnega telesa.
