Fotografski festival Les Rencontres d'Arles so v francoski Provansi zvezdniško začinili tudi z glasbo: Laurie Anderson je prišla predstavit svoj film Heart of a dog (Pasje srce), PJ Harvey pa je pred nabito polnim antičnim gledališčem, ki običajno gosti velike koncerte, brala svoje pesniške komentarje k fotografskemu projektu The Hollow of the hand.
Koncerte, ki so z začetkom glasbenega festivala Les Suds à Arles od srede julija naprej zasedli male in velike kotičke mesta, pa bi lahko uvrstili predvsem na področje različnih zvrsti glasbe z vsega sveta, kar je že od samega začetka usmeritev festivala. Ta je seveda turistično naravnan in zajema vse od malih uličnih zastonjskih koncertov do velikih imen na velikih prizoriščih, niha pa tudi med zelo resno, skoraj akademsko obravnavo tradicionalne glasbe in komercialnimi koncerti, namenjenimi širokemu občinstvu. Med zadnjimi je bil letos Emir Kusturica s svojim No smoking orkestra, ki v Franciji očitno uživa precejšnjo naklonjenost, v kateri ni zaznati resnih pomislekov.
Vrhunci
Vrhunci so bili včasih pričakovani, včasih precej presenetljivi. Med bolj komornimi koncerti na meditativnem dvorišču nekdanje nadškofije si je bilo glede na napovedi veliko obetati od angleške pevke zagonetnega imena Ala.ni, po rodu iz antilske Grenade, katere sloves se je najprej razširil na internetu. Njena do popolnosti zgrajena podoba in odrski nastop sta očitno premišljena kot zapeljiv in lahko sprejemljiv izdelek. Vendar pa njen lepi glas širokega razpona znotraj retro zvoka starih muzikalov ostaja zadržan, zgolj koketen, čeprav je čutiti, da je zmožen vse kaj drugačne silovitosti. Zato pa je s svojo neposredno preprostostjo kmalu za njo navdušil mladi kamerunski pevec Blick Bassy. Album, ki ga je predstavil, izhaja iz njegove fascinacije nad ameriškim bluesovskim glasbenikom Skipom Jamesom, zato skladbe prežema bluesovska nota, ki pa je samo podlaga za prehode v bolj pripovedne in norčave glasovne akrobacije. Blick Bassy poje v enem od številnih kamerunskih jezikov, basa, ter ob spremljavi violončelista in pozavnista govori o kamerunskih izginjajočih tradicijah, o tamkajšnjih socialnih problemih, vse to s skoraj didaktično čistostjo potujočega ljudskega pripovedovalca.
Med večjimi koncerti, ki jih je po bolj komercialnem začetku festivala sklenil večer s tudi ljubljanski publiki znanim duetom Ballaké Sissoko & Vincent Segal in reunionskim posebnežem Danyèlom Warojem, pogostim gostom arlskega festivala, je nekakšno pravo mero vzpostavil tunizijski virtuoz na arabski lutnji Anouar Brahem s kvartetom (bas kitara, bas klarinet, tolkala). Eden tistih glasbenikov, ki mu pripada oznaka »orientalskega jazza«, je v letih sodelovanja s številnimi zahodnimi jazzisti tradicionalnemu zvoku lutnje dodajal različne odmerke drugih glasbenih izročil. Na arlskem koncertu je predstavljal album, posvečen velikemu palestinskemu pesniku Mahmudu Darvišu, v katerem je radikalno jazzovskih elementov malo. Vendar kombinacija inštrumentov arabsko tradicijo prežema z izjemno kompleksnostjo in meditativno lepoto.
Divje med zaspance
Velike koncerte je čez dan spremljalo več brezplačnih glasbenih dogodkov v različnih okvirih, aperitivov ob predstavitvah nastopajočih, popoldanskega dremanja ob nežni glasbi, glasbenih predavanj in pouličnih, večinoma »etno« obarvanih koncertov. V takšno zadovoljno ležernost je skoraj naravnost iz newyorškega metroja (od koder so ga menda izgnali) treščil trio Moon Hooch, ki je s svojim surovim in divjim zvokom razgibal popolnoma druge registre. Dva saksofonista in bobnar igrajo mešanico soula, jazza, funka, hiphopa, dubstepa, pa še kaj bi lahko dodali, in samo upati je, da bodo nadaljevali turnejo po Evropi, morda ne več samo kot spremljevalni program.
Žur
Nočno festivalsko dogajanje je vsak večer selilo občinstvo v nastajajoči umetniški kompleks Parc des Ateliers na robu mesta, kjer so ga razgrevale bolj plesno ali žurersko naravnane skupine in za njimi didžeji. Večeru afriškega popa, ki se je še navezoval na eno od tematik otvoritvenega tedna fotografskega festivala, je sledil večer alžirskega raia, pravzaprav njegove sodobne predelave v izvedbi lyonske skupine Mazalda, ki zadnja leta v navezi z različnimi alžirskimi glasbeniki obdeluje temelje raia. Za tokratno izvedbo Orion rai so k sodelovanju povabili pevca in avtorja Sofiana Saidija, ki je med drugim delal tudi že z Natacho Atlas. Njihovo kombiniranje tradicionalnih in sodobnih elektro zvokov ob podlagi iz starih sintetizatorjev je verjetno najbolj uspela povezava še žive tradicije z današnjimi popularnimi trendi, kar jih je bilo slišati na tokratnem festivalu Les Suds.
