Prvi je na vhod v jamo v odročnem delu vietnamske džungle že leta 1991 naletel domačin Ho Khanh, a zaradi močnega bučanja in vetra, ki je prihajal iz jame, sam ni upal naprej. Lokalni skupini raziskovalcev je povedal za odkritje, a nato v džungli skoraj 20 let ni več našel vhoda. Nazadnje so ga odkrili skupaj z odpravo britanskih raziskovalcev, ki so v jami leta 2009 preživeli štiri dni in jo že takrat označili za največjo na svetu. Pozneje se je izkazalo, da niso raziskali niti polovice.
Takšna odkritja so pisana na kožo National Geographicu, zato so fotografu Martinu Edstromu namenili sredstva za kar 40-člansko odpravo v jamo, ki bi dogodek s 360-stopinjskim snemanjem približala njihovemu občinstvu. Za vsak kader so potrebovali 400 fotografij in več ur iskanja prave osvetlitve, v jamo so zato prenesli več sto kilogramov opreme.
Raziskovanje jame je oteženo, ker po njej teče velika in hitra podzemna reka, ki je skozi tisočletja jamo tudi oblikovala. Naslednja ovira je bil »vietnamski zid«, dobrih 20 metrov visok zid iz kamenja v jami, nato pa so prišli do glavne znamenitosti. Na dveh koncih v jami se je namreč udrl strop, zato so raziskovalci sredi jame naleteli na ogromne jase s sončno svetlobo in tropskim zelenjem, za njimi pa se je jama nadaljevala naprej. Strop se je udrl pred približno 500.000 leti, ko je reka tako spodjedla skale, da te niso več držale svoje lastne teže.
Jama je največja na svetu zaradi največje dvorane, ki se skriva v njenem jamskem sistemu. Dvorana je dolga dva kilometra, široka 90 metrov, v višino pa meri tudi do 100 metrov, kar je približno še enkrat več kot naslednja največja votlina v Maleziji. Dvorane v Postojnski jami se s tem ne morejo primerjati, je pa jamski sistem v Postojni precej daljši, saj meri dobrih 24 kilometrov, sistem jame Son Doong pa slabih 10 kilometrov. Edstromu in ekipi ni uspelo raziskati vseh delov jame, ker so bili zaradi močnega deževja in posledično visoke ravni podtalnice poplavljeni.
