Vasilij Žbogar, jadralec: Sojadralcem gre zaradi svojih let že pošteno na živce

Malo pa res, čeprav nič posebnega. Čuti se, da so olimpijske igre že zelo blizu.

Zagotovo. Jadrati nameravam še kakšno leto, čeprav po pravici povedano prav veliko o tem še nisem razmišljal. Zdaj so na prvem mestu olimpijske igre, šele nato pride čas za razmislek o moji prihodnosti. Je pa tudi res, da sem še po vsakih olimpijskih igrah rekel, da bodo moje zadnje. Pripravam na igre namreč podrediš dve leti svojega življenja, zato si po njih popolnoma izžet in imaš vsega vrh glave. Težko je, saj nimaš časa ne zase ne za družino.

Še vedno jih dojemam kot nekaj posebnega. Morda tudi zaradi tega, ker sem sredi kariere menjal jadralni razred. Nastop na prvih treh in dvoje zadnjih olimpijskih igrah sem zato dojemal precej drugače. Ko se ozrem nazaj, se mi zdi, kot da bi zamenjal športno disciplino. Dobro se zavedam pomembnosti olimpijskih iger in cirkusa, ki jih obdaja.

Mislim, da so na prvem mestu kar Atene 2004, ko sem osvojil prvo olimpijsko odličje. Ta kolajna je najkoreniteje spremenila moje življenje, čeprav je imela medalja v Pekingu žlahtnejši lesk. V zelo lepem spominu so mi ostale tudi igre v Sydneyju pred šestnajstimi leti, saj je bil takrat zame velik uspeh že, da sem se nanje sploh uvrstil. Kot mlademu športniku mi je nastop v Avstraliji predstavljal poseben izziv.

Tekmovanje bo potekalo na petih regatnih poljih. Tri so v zalivu, preostali dve pa na odprtem morju. Razmere med polji v zalivu in tistimi na odprtem morju so praktično nasprotne, česar doslej tekmovalci nismo še nikoli doživeli. V zalivu je močan tok in malo valov, na odprtem pa so štiri-, petmetrski valovi in nobenega toka. Vse skupaj bo zelo razgibano in raznoliko.

Osebno mi bolj ugajajo razmere, ki so v zalivu, medtem ko sem na odprtem morju imel nekaj težav, saj sem vajen manjših valov, kot so tisti v Tržaškem zalivu. Vendar smo z ekipo v zadnjem obdobju s treningi to močno popravili. Veliko smo delali za to, da bom konkurenčen tudi na odprtem morju, in mislim, da smo to dosegli, čeprav smo se v primerjavi z drugimi tekmeci nekoliko pozno organizirali. Največje in najmočnejše reprezentance v Riu trenirajo že več let, nekatere so že začele priprave za prihodnje olimpijske igre v Tokiu. Prav tako v zalivu deluje sedem lokalnih jadralnih klubov, vsak pa je od državnih jadralnih zvez, zgolj zato, da so lahko imele tam svojo jadrnico, na leto zahteval 50.000 evrov. To je za nas ogromen strošek, ki si ga nismo mogli privoščiti.

V dnevih pred začetkom iger so prav problemi, ki ste jih našteli, naša največja skrb. Dejstvo je, da je Rio že tako zelo nevarno mesto, v času iger pa verjamem, da bo še nekoliko bolj. Tudi voda je zelo onesnažena, polna nevarnih bakterij in virusov. Na to bomo še posebej pozorni, kajti že zaradi manjše infekcije ti lahko olimpijske igre splavajo po vodi. Treba bo biti zelo pazljiv.

V Pekingu ni bilo niti približno tako umazano. Tam je bila voda neprimerljivo bolj čista, edino težavo nam je takrat povzročalo le veliko število alg na gladini, medtem ko zdravstvenih težav zaradi umazanije ni imel nihče. V Riu de Janeiru je zgodba drugačna, saj je zaradi umazanih voda že veliko jadralcev končalo v bolnišnici, nekateri so morali zaradi tega celo prekiniti kvalifikacije za olimpijske igre.

Debata o neprimernosti prizorišča je med jadralci malodane vsakodnevna tema. Realnost je takšna, da je Rio 12-milijonsko mesto, v katerem dva milijona prebivalcev živi dobro, preostali pa v revščini. V favelah ni kanalizacije in čistilnih naprav, zato se vsa greznica zliva v zaliv, ki ima zelo ozko grlo, tako da se voda ne uspe sproti prečiščevati. Opravili so veliko testov, s katerimi so poskušali dokazati, da so razmere za jadranje v okolici mesta zelo slabe, tudi jadralci sami so predlagali zamenjavo lokacije. A končno besedo pri tem imajo organizatorji, ki pa so ostali neomajni. Škoda, kajti Brazilija je zares velika država in bi lahko tekmovali na veliko lepših koncih in v bistveno boljših razmerah.

Treninge smo izpeljali tako, kot smo si jih začrtali, tudi težav s poškodbami v zadnjem času ni bilo. Kljub temu bomo lahko šele po koncu iger potegnili črto in videli, ali smo delali pravilno. Dejstvo je, da so jadralci iz leta v leto kakovostnejši, sam pa spadam med starejše v karavani. Po fizičnih predispozicijah se težko kosam s tekmeci, ki so veliko mlajši, a moja prednost bodo izkušnje.

Težko bo. V mojem razredu je veliko dobrih jadralcev, med katerimi izstopa Britanec Giles Scott, ki dominira zadnji dve leti in je praktično nepremagljiv. Da ga bom tokrat premagal, je lažje reči, kot pa storiti. A če olimpijske igre ne bi bile zahtevne, ne bi bile niti zanimive.

Z naskokom. Če se ne motim, šteje drugi najstarejši tekmec 32 let. Sojadralci me v šali kličejo kar »nono«. A moram reči, da me zaradi vseh dosežkov zelo spoštujejo. Vendar po drugi strani vem, da jim grem tudi pošteno na živce, ker jih pri svojih letih še vedno premagujem.

V zadnjih treh, štirih letih se je stanje popravilo in ni bilo večjih težav. Sam sem že v prejšnjem olimpijskem ciklu skušal doseči, da jadralci prejmemo pogodbe, saj bomo le tako lahko imeli mir. Tega včasih na zvezi niso želeli, saj so raje videli, da se denar deli po njihovih željah. Ko je le prišlo do podpisov pogodb, so se stvari hitro umirile in tako je še danes. Zdaj vsak jadralec ve, koliko denarja dobi na začetku leta, in temu primerno načrtuje sezono.

Absolutno. Morda jih je bilo še največ med letoma 2008 in 2012, ko sem se selil v drug tekmovalni razred. Takrat so me nekateri hoteli izriniti iz jadranja in me prisiliti v konec. Ko sem predlagal sklenitev pogodb, sem pričakoval, da bodo predlog sprejeli z odprtimi rokami, a tega niso želeli. Novo vodstvo je imelo za naše zahteve večji posluh in verjamem, da so zdaj vsi jadralci zadovoljni.