»Strela ne bi mogla udariti na bolj neprimernem mestu,« je dejal poveljnik regijskega štaba civilne zaščite za severno Primorsko Samo Kosmač, ko je danes dopoldne z logistično podporo pomagal gasilcem na pobočju Svete gore. Požar, ki ga je v ponedeljek popoldne zanetila strela, se je zjutraj znova razplamtel. Nedostopno, z gosto podrastjo poraščeno in z minami ter bombami posejano pobočje so lahko učinkovito krotili le iz zraka.
Šestdeset gasilcev in helikopterska ekipa Slovenske vojske so se v vročem dopoldnevu tako znova potili pod zaščitnimi oblekami in čeladami. Okoli desete ure je vidno utrujeni vodja intervencije Andraž Pavlin iz Gasilske enote Nova Gorica po obhodu požarišča vendarle postajal bolj optimističen. Ob pogledu na razprostrt porisan zemljevid z lokacijami žarišč in tablo s številom gasilcev na posameznih lokacijah je sotrpine bodril, da bo kmalu vsega konec. Požarišča so imeli pod kontrolo. Helikopter je na težko dostopno pobočje že zvozil okoli 100.000 litrov vode. Preventivno je zalival tudi okolico. »Imeli smo srečo in odziv gasilcev ter helikopterja je bil hiter. Zdaj sem poslal moštvo, da obhodijo širše območje in še na robu uničijo žarišča,« je dejal Pavlin.
Manj detonacij kot pred štirimi leti
Poveljnik državne enote za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi Darko Zonjič se je medtem pripravljal, da se s kolegom spustita v žarišče požara. Kot domačin Sveto goro in njene pasti z neeksplodiranimi ostanki prve svetovne vojne dobro pozna. Tukaj je bil tudi pred štirimi leti, ko je velik požar zajel drugo stran Svete gore. Priznava, da je tokrat nevarnost manjša. »Glede na to, da so fantje ob izbruhu požara zelo hitro reagirali in bliskovito aktivirali helikoptersko gašenje ter vpoklicali več enot, so požar lokalizirali in mu niso dovolili, da bi razvil visoke temperature. Zato tudi ni prišlo do večjih detonacij, razen eksplozij nekaj pehotnega streliva, kar pa za gasilce ni posebno nevarno,« je pripovedoval med zapenjanjem čelade. Že prvi dan so pirotehniki okoli požarišča pregledali teren. Na varno so prinesli 13 neeksplodiranih ubojnih sredstev. Skupaj so tehtala 34 kilogramov. »Zdaj gremo v požarišče, da pregledamo stanje in z detektorji ocenimo, kaj je pod zemljo. Nato se bomo odločili o nadaljnjih ukrepih,« je naznanil pirotehnik.
Teorijo spoznali v praksi
Na požarišču je bilo danes okoli 60 gasilcev, med njimi tudi ekipa tečajnikov, večinoma mladih fantov iz prostovoljnih gasilskih društev iz vse Slovenije, ki se te dni v sežanskem gasilskem domu usposabljajo za gašenje požarov v naravi. Teorija je tako kar naenkrat postala praksa. Fantje so si bili edini, da boljše vaje ne bi mogli imeti. Prvi dan so se po večurnem gašenju v Sežano vrnili ob dveh ponoči. Ob šestih zjutraj so jih znova poklicali na pomoč. »Prihajam iz Primskovega pri Litiji, sem član tamkajšnjega prostovoljnega gasilskega društva. Zdaj smo prišli iz Sežane na teren. V živo se bomo spoprijeli z gašenjem v naravi, zagotovo je to boljše kot samo teorija,« je bil Jaka Bregar navdušen pred odhodom v težko prehoden gozd. Na ramena so si zadeli nosila za vodo, jih napolnili in z inštruktorji odšli praksi nasproti. »Prehodili bomo obrobje požarišča in zatrli morebitno tlenje ognja,« so bili zadnji napotki inštruktorja.
Težave v praksi povzročajo papirji
Gašenje požarov na kraškem terenu, ki ga na eni strani zaznamujejo skrita brezna, na drugi pa ostanki obeh vojnih morij, je za gasilce najbolj nevarno. Pred štirimi leti po črki zakona gasilci požara na Sveti gori sploh ne smeli gasiti, saj bi se morali ob detonacijah umakniti en kilometer stran. Po pravilih bi morali celo evakuirati vas Grgar, zapreti cesto, odklopiti plinovod in daljnovod, verjetno tudi bližnjo elektrarno in samostan. Požar bi se širil, gasiti pa ne bi smeli. Takratni vodja intervencije Simon Vendramin si je zato, ker je gasilce (seveda primerno opremljene in s primernimi navodili) poslal na teren, prislužil opomin. Neživljenjska pravila so medtem spremenili, zato se tokratnemu vodji intervencije tovrstnih opominov iz Ljubljane ni bilo treba bati.
