V naročju sem imel ostrostrelsko puško dragunov, ki mi jo je dala neka Rusinja z modro čelado med bitkami ob belgijski meji. Skozi daljnogled sem pogledoval proti ruševinam nekdanjega poveljstva zavezništva Nato in v kolena streljal Poljake, ki so imeli tam utrjene položaje.
Zagledal sem dva vojaka v uniformah latvijske nacionalne garde Zemessardze, ki sta proti meni gnala zgrbljenega plešastega človeka srednjih let z lopato v rokah.
»Nothing is forgotten or forgiven when it's your last time around,« je poletni veter nosil melodijo Brucea Springsteena, ki jo je na ves glas prepeval moški z lopato. Latvijca sta ga s puškinim kopitom butala v hrbet in mu govorila, naj prizna, da je srbski vohun, in prosi za milost.
»Jaz sem Hrvat zmerne orientacije na begu in vas kurbine sinove ne prosim za nič,« jima je kljubovalno odgovarjal.
Prignala sta ga skoraj do mojega skrivališča in mu čez cevi ukazala, naj si začne kopati grob, češ, eni imajo puške, eni pa kopljejo. Za lokavim nasmeškom sem prepoznal zagorel obraz Borisa Dežulovića, ki je citiral Grde, umazane in zle, jima psoval mamo in razlagal, da Balt biološko nikoli ne more razumeti poetike Sergia Leoneja.
»I dig?« se je režal. »Na tvoji sestri.« Repetirala sta puški.
Poljska armada je takoj na začetku velike evropske vojne skupaj z Balti, Čehi in Slovaki sklenila zavezništvo s francosko legijo Marion Maréchal-Le Pen in zavzela bruseljsko letališče. Od tam je bliskovito napredovala proti sedežu Nata, kjer je ustanovila oblast začasnega vojaškega sveta nad ozemljem nekdanje Unije. Uradna jezika sta bila francoščina in poljščina. Nemci so po okupaciji Strasbourga in Alzacije razglasili premirje. Vendar so po uspešni ofenzivi poljsko-francoske osi začeli skupaj z Avstrijci in svobodno vojsko Beneluksa intenzivno nočno bombardirati poljski, angleški in skandinavski sektor Bruslja. Porušili so novo in staro Natovo palačo. Z zahoda so mesto raketirali Angleži, ki so še vedno izstopali iz Unije, vendar so ščitili svoje strateške interese. Kraljičini suličarji so se utaborili v zgradbi evropskega parlamenta, od koder so obstreljevali prirodoslovni muzej, kjer so imeli štab neodvisni Madžari in hrvaška garda. Vsi so streljali na vse. Mirno je bilo samo v arabski četrti Molenbeek, okoli katere so Alahove sablje Du Du Mohameda ml. zgradile sedem metrov visok zid in razglasile nevtralnost v evropskem konfliktu.
Naša Sedma domobranska (slavna) brigada goriških strelcev je bila udarna ost napada po aveniji Louise. Naš cilj je bila evropska četrt, kjer so gorele palače institucij nekdanje EU. Iskali smo podzemni bunker pod Vautierjevo ulico, kamor se je zatekel evropski svet, ki je koordiniral obrambo mesta. Ni bilo jasno, katere enote sploh branijo Bruselj, vendar so vsake tri ure izdali nove ukaze. Naša naloga je bila, da člane sveta zajamemo kot talce.
Mesto je bilo opustošeno. Največ škode so naredile španske in grške rakete, ki so jih nad mesto z atlantske obale noč in dan pošiljala njihova ladjevja.
Z nami domobrani so bili romunski padalci iz brigade Besarabija in bolgarske motorizirane obmejne straže na quadih. Pridružili so se nam srbski in makedonski prostovoljni policijski bataljoni. Skupaj smo ropali trgovine na Aveniji Louise in požigali. Na križiščih so bile turške in ruske mirovne enote Združenih narodov, ki pa našega napredovanja niso ovirale. Njihov mandat je bil omejen na zaščito civilistov, ki so bežali proti pristaniščem na jugu Francije. V Alžiriji in Maroku so bila skupna evropska begunska taborišča. Italijani pa so s čolni bežali s sicilske obale in so preplavili Libijo. Humanitarna katastrofa. Še posebej po tem, ko je Egipt zaprl mejo v puščavi in razmestil vojaške ladje pred pristanišče v Aleksandriji.
Mene so goriški strelci zaradi serijskega dezertiranja kot kamikazo poslali za ostrostrelca na pokopališče. Čakal sem na priložnost, da se skozi poljske linije prebijem do Knokkeja in najdem prosto mesto na ribiškem čolnu, ki tihotapi begunce v Ameriko.
V puško sem previdno vstavil nov naboj, da osvobodim Dežulovića. Eden od Latvijcev je slišal kovinski zvok in je z naperjeno cevjo pogledal za Magrittov nagrobnik. Kresnil sem ga po gobcu s kopitom dragunova, da si zapomni, in skočil pokonci. Spotaknil sem se ob marmornat pokrov slikarjevega groba in padel na drugega Latvijca, ki je zacvilil kot breja mačka in ni več migal.
»Ervin, hvala vsemogočnemu,« se je razveselil Boro in mi pomagal na noge. »Zakaj moram vedno jaz tebe pobirati?« Rekel je, da ga še vedno lovijo Glavaševi padalci in da se je namenil v neodvisno republiko Škotsko, ko so ga zajeli Le Penovi legionarji in predali Latvijcem, da ga ustrelijo ob zori.
»Kam pa ti?«
»V Ameriko.«
Oblekel je uniformo Zemessardze in mene gnal mimo Poljakov in Francozov kot svojega ujetnika. Z nekaj sreče sva prišla do Knokkeja, kjer sva se ločila. Jaz sem našel svoj čoln za New York, vendar je Organizacija ameriških držav za evropske begunce uvedla kvote in sem končal v Paragvaju. Za njega sem slišal, da skupaj z Ahmedom Burićem na Shetlandskih otokih oddajata apartma in pišeta junaške epe o škotskih klanih.
Jaz pa v Asunciónu ob večerih prebiram Evronostalgijo in sanjam o New Yorku.
