Letu 2016 ni mogoče očitati pomanjkanja cinizma. Brez distance. Ko si je v ZDA omislilo republikanskega predsedniškega kandidata Donalda Trumpa, ga je takoj opremilo s cinično demokratsko negacijo Hillary Clinton. Komaj je dobro proslavilo zmago umetne inteligence nad človekom v goju, že je samovozni avtomobil zabilo pod priklopnik. Ko nas je prikrajšalo za evropsko nogometno končnico Islandija – Wales, je nemudoma na vrh postavilo Portugalsko. Ko je izvedelo za izid britanskega referenduma, je v naslednjem hipu razglasilo, da se je le šalilo. Malodane hkrati s pomembno odločitvijo o podaljšanju izrednega stanja zaradi pokola v Nici je v javnost spravilo podatke o frizerskih stroških francoskega predsednika. Nazadnje (in ne da bi bil seznam s tem izčrpan) je neposredno nasilje ameriške policije nad temnopoltimi nadgradilo z robotskim pokončanjem temnopoltega ostrostrelskega morilca policistov, ki ga je ukazal temnopolti šef policije.
Leto 2016 res ni, če sploh je (bilo) katero, takšno, da bi človek hodil naokrog z vključenimi potisnimi novicami na telefonu. Eno-, dvo- ali trivrstičnice (skupaj s socialnodružbenimi »alarmi«, a do določene mere celo brez njih) pač ne glede na medijski vir ustvarjajo »drugačno« resničnost od tiste, ki jo je še pred (zgolj dobrim) desetletjem ustvarjala predvsem televizija (skupaj s časopisi). Nereflektirane, pogosto tudi nezanesljive ali vsaj nepopolne potisne novice služijo predvsem čustvenemu razvnemanju naslovnika in s tem, ne s svojo »informativnostjo«, vplivajo na njegovo dojemanje sveta. Piiiip!
Resničnost potisnih novic (in tudi naslovov v spletnih medijih in socialnih omrežjih) ni »razširjena«, temveč nasprotno – zožena. Iz dneva v dan, iz tedna v teden bolj zožena. Kogar je telefon obvestil, da je policija ubila ostrostrelca v Dallasu, ta ne potrebuje ničesar več. Drama končana. Naslednja potisna novica tako in tako že napoveduje nov zaplet nekje drugje. (Novega ostrostrelca denimo.) Dilema, ali je dallaška policija ravnala v skladu s predpisi, ki ji bolj ali manj povsod po svetu ukazujejo »sorazmerno« uporabo sile oziroma najmanjšo možno, s katero je še mogoče »zavarovati življenja in lastnino ljudi«, ni problem potrošnika potisnih novic. Možnost oziroma nevarnost, da bo policija naslednjič kdove kje še hitreje in še bolj brezobzirno – istočasno pa v veliko manj jasnih okoliščinah in ob veliko manj nedvoumni »krivdi« osumljenca – uporabila robota z razstrelivom, pa je tako veliko večja.
Drugačno dojemanje sveta z drugimi besedami spreminja svet. Spreminja resničnost in spreminja moralni okvir. Kdor misli, da so zaporedje ostrostrelskih terorističnih pokolov, uporaba »priročnih sredstev«, kakršna sta tovornjak ali sekira (kot nazadnje v Nemčiji) za množične poboje in napade ter navsezadnje »pravica ulice«, ki je zavladala na mostu čez Bospor in drugje po Turčiji, naključja, nepovezana z dojemanjem (zožene) resničnosti in s tem s spremenjeno resničnostjo samo, se nevarno moti. Učinek zožene resničnosti je, hm, širok. Zožena resničnost potisnih novic ne prenese stvarnih, moralnih in drugih dilem, »zapletenosti« sveta potemtakem, temveč zgolj dražljaje. Ti dražljaji so naplavili tudi Trumpa in prinesli referendumsko večino za izstop Velike Britanije iz EU, in ti dražljaji so, kot je videti, navsezadnje s pravzaprav že »preživelo tehnologijo« SMS pomembno prispevali k temu, da je Erdogan zatrl pučiste.
Razširjena resničnost, za katero menda gre pri najnovejšem izbruhu pokemanije, je navidezna. Prava razširjena resničnost šele pride. Morda ne jutri, nemara tudi ne pojutrišnjem, a »kmalu«. Z revolucijo, ki (že) teče. V tej razširjeni resničnosti bo v množico pokemonov zapeljal samovozni tovornjak (otovorjen z razstrelivom ali brez njega), na koncerte navideznega Michaela Jacksona pa bodo vdirali roboti z bombami ali kemičnim orožjem. V tej resničnosti ne bo vojska več edina, ki bo z brezpilotnimi letali »kirurško natančno« pobijala »nezakonite borce«, saj bo to s »sumljivimi« (celo zgolj potencialno sumljivimi, ki so ostali na rešetu podatkovnega algoritma) počela tudi policija. Zaradi igre pokémon go in vsega podobnega, kar z navidezno razširjeno resničnostjo še pride, bo določanje tarč v pravi razširjeni resničnosti otročje lahko opravilo. V bistvu ga bo mogoče prepustiti umetni inteligenci, četudi še v beta različici. (Njej bo med drugim težko očitati rasizem.)
Zožena resničnost je tista, ki navidezno razširjeno resničnost revolucionira v pravo razširjeno resničnost. Še drugače, prava razširjena resničnost potrebuje navidezno in zoženo resničnost, potrebuje podatke in ljudi, ki se odzivajo na dražljaje, za podatke pa jim ni mar. V pravi razširjeni resničnosti so neresnični, »nestvarni«, le ljudje. Bodisi jih sploh ni (ker so tam, kjer upravljajo razširjeno resničnost, »nevidni«) bodisi »ne štejejo« (ker so kot bitja z imenom in priimkom ter brez zasebnosti v resnici »brezimni«).
Revolucija poteka. V Ljubljani na Kongresnem trgu.
