Živim v mali slepi ulici, eni lepših v središču Ljubljane. Naš sosed je že nekaj let skoraj neviden tujec dvomljive preteklosti, ki so mu nadrejeni Slovenijo in Ljubljano izbrali kot varno zatočišče. Nedavno so se na ulici, kjer poleti otroci še igrajo tenis, pojavili varnostniki, ki s svojim treniranim telesom dan in noč čuvajo njegov navzven opazen strah. Pojav uniformirane službe menda sovpada s politično situacijo v domovinah, tako v moji kot v njegovih, ima jih namreč več, v Evropi in v svetu. V naši ulici nenehno prisotnost varnostnikov težko sprejemamo. Za žive uniforme, ki ponoči in podnevi, v dežju ali vročini, stojijo pod našimi okni, mi po človeški plati ni vseeno. Postale so nerazumljiv madež v varnem zavetju našega življenja. Njihova službena identiteta, kolikor jo je mogoče preučiti, je globalna in sega prek meja Slovenije. Glede na to, da smo trenutno obsojeni na skupno preživljanje časa in da sem vzgojena v spoštovanju sosedov, me resno zanima njihova misija.
Ena izmed neokusnih domislic predsednika naše države v zadnjem času je častna straža v Prešernovi ulici, ki si jo na srečo privošči le ob zapovedanih praznikih. Tega nisem sposobna razumeti, sprejeti, zdi se mi zaprašeno, preživeto ter neumno. Morda sem tudi zato, za kazen, dobila svojo lastno častno stražo, ki upravičen strah enega človeka prenaša v nezavedno nedolžnih prebivalcev vse ulice.
Vsakih nekaj let domače novice preplavijo grožnje, da hladne vojne ponovno postajajo vroče, ponovno nas veselo obiskujejo z medaljami okičeni moški z vseh vetrov in nas prepričujejo o pomembnosti oboroževanja.
Pred dvema letoma sem bila nemalo začudena, ko so se oblikovalski in drugi časopisi, ki jih prebiramo, spoštljivo poslovili od Mihaila Kalašnikova, ruskega oblikovalca, avtorja po njem imenovanega trajnostnega izdelka, namenjenega ubijanju iz oči v oči. Njegova smrt se je v oblikovalske in druge medije zapisala brez sence dvoma o koristnosti njegovega izuma. Leta 2011 so njegov izdelek uvrstili tudi v stalno zbirko londonskega muzeja za oblikovanje. Skratka, naprava za ubijanje, imenovana kalašnikovka, je zaradi svoje vzdržljivosti, nizke proizvodne cene, enostavnega vzdrževanja in uporabnosti postala glavna izbira vojsk ter uporniških in terorističnih skupin po svetu – in spoštovan oblikovalski izdelek. Da ga ne bi pozabili, se je ponovno proslavil ob nedavnih napadih v Parizu.
Podobno kot imamo doma blagovne znamke, ki izkazujejo razvoj, pogum in posebne značilnosti našega naroda, kot so hibridne ladje, ultralahka letala, izpušne cevi kot adrenalinski dodatek prevoznim sredstvom, ki temeljijo na vrhunskem oblikovanju in osebnih poslovnih zgodbah, imajo na Hrvaškem čisto blizu meje s Slovenijo tovarno, ki se lahko pohvali z najmodernejšo in največjo proizvodnjo pištol na svetu. Uspeh njihovega razvoja in obseg proizvodnje je neverjeten. Tovarna skrbi za kruh mnogih družin. Na strašljivi, črni spletni strani podjetja najdemo besedne zveze, kot so »uresničitev ameriškega sna«, »izdelek, ki so ga priznali strokovnjaki, ki jim orožje služi kot orodje«, »orožje primerno tudi za ženske« in podobno. Proizvajajo model trenutno najbolje prodajane pištole na svetu, kar je na tragičen način res velik uspeh. In – ne vem, ali je naključje, toda lastnika tovarne sta inženirja in eden izmed njiju se podpisuje tudi kot oblikovalec večine izdelkov. Raziskovanje vojaške industrije tako pri nas kot na območju nekdanje domovine je polno zgodb, ki jih je težko najti na površju.
Slovenija bi bila lahko oaza in virus miru, a za to je potrebno veliko kolektivnega poguma. Za zdaj sem lahko le vesela, da so varnostniki pod mojim oknom na prvi pogled neoboroženi in da se mi še ni treba soočati z razmislekom o neposredni prisotnosti orožja v mojem življenju. Prava tolažba mi je le umetnost, ki jo nemočen bes zaradi nesmislov vojne sili v veliko odgovornost ob pojasnjevanju strašnih paradoksov, ki nam jih vsiljuje politika.
