Maja Lozar Štamcar se je tri desetletja poglabljala v raziskavo grajskega pohištva in tudi zato je razstavo s 60 eksponati, v glavnem iz depojev Narodnega muzeja Slovenije, pa tudi iz drugih slovenskih muzejev in gradov, podnaslovila Zgodbe o lepoti, moči in vrednotah; pri tem se je osredotočila na pisalne omare in pisalne mize. Na ogled so tako renesančne kabinetne omarice, baročne tabernakeljske omare, bidermajerski sekreterji, pa tudi modernistične pisalne mize. Najmlajša miza je delo oblikovalca Dejana Kosa in šteje komaj dve leti, medtem ko najstarejša šteje vsaj 500 let, izvira pa iz medičejskih Firenc. Gre za masivno pisalno omaro z atlanti in ženskimi figurami kariatidami, ki govori tudi o tem, kako mogočne so bile Firence v drugi polovici 16. stoletja, naše območje pa pod njihovim vplivom.
Ob uporabni vrednosti še simbolna
Avtorica razstave je velikokrat morala uporabiti tudi domišljijo, da je premostila vrzeli v informacijah in razumevanju človekovega odnosa do določenih predmetov. Zadnji dve leti je na tehnološka vprašanja že odgovorila; vznemirjati so jo začeli posamezni detajli, ornamenti, simboli, ki so določenemu predmetu dodali ne le umetniškost, ampak tudi sporočilnost.
Pisalniki so bili nekoč tisti kosi pohištva, po katerih so njihovi lastniki najočitneje izkazovali svojo družbeno moč, prioritete in okus, z določenimi simbolnimi podobami pa so to svoje prikrito sporočilo le še krepili, pripoveduje Lozar-Štamcarjeva. Lahko je šlo za magijske podobe, vraže, vsekakor pa je šlo za motive, ki naj bi odganjali zlo. Takšni so denimo maskaroni, podobe, vdelane v noge miz, ki so se od skrivnosti kar šibile, ali pa egipčanske kobre, ki naj bi odganjale nepovabljene.
Zanimivo je, da prevladujejo antični simboli, krščanskih pravzaprav ni. Močni antični vplivi so prihajali predvsem iz Benetk, pa tudi južne Nemčije, predvsem iz gospodarsko in kulturno močnih mest Augsburga (kjer je nastalo največ pisalnih omar za ta prostor) in Nürnberga, še pozneje pa iz Avstro-Ogrske oziroma z Dunaja od konca 18. stoletja naprej.
Pisalniki so bili nedvomno statusni simbol, stali so v najelitnejših delih bivalnih prostorov, po navadi v dnevnih sobanah, ki so jih uporabljali za zasebno in poslovno življenje. Na razstavi je primerek omare iz poznega 18. stoletja, ki je sploh niso restavrirali, saj je bila izdelana iz zelo kakovostnih materialov in se je tudi zato tako zelo dobro ohranila.
Statusni simbol
Pisalne omare so bile vedno tudi v funkciji shranjevalnih prostorov, bodisi za dokumente, dragocenosti, in nujno pod ključem. Številni predalniki so imeli tudi različne ključe in kar nekaj originalnih se je ohranilo do danes.
Materiali so bili nedvomno le najboljši. Ena od omar na razstavi premore dodatke iz slonovine in želvovine, večina je izdelanih iz črnega lesa, po navadi iz dragocene ebenovine. Pomagali so si tudi s hruškovino, ki ima podobno gosto strukturo, to pa potem pobarvali s črno smolo. Tako imenovano ebeniziranje so najbolje obvladali Kitajci, še eni, ki so imeli močan vpliv tudi na ta prostor. Kitajci in Japonci so namreč izdelovali kose pohištva po meri zahodnjakov že v 17. stoletju in so jih z velikimi napori izvažali v Evropo, vendar so skrivnost okrog črnega laka, narejenega iz rastlinske smole, uspešno skrivali, zato Evropejcem tega laka ni uspelo prekopirati. Razlika v kakovosti je danes očitna; lak na omarici, ki so jo pobarvali na vzhodu, je še vedno neoluščen, intenziteta barve pa še vedno zelo izrazita. Tudi pozneje se je razvoj industrije in tehnologije odražal tudi z omaricami.
Ženske za pisalnimi mizami
Slovenski izobraženci so v 19. stoletju odhajali na Dunaj po izobrazbo, tudi oba naša najslavnejša arhitekta Jože Plečnik in Maks Fabiani. Tam je bila tudi umetnostno-obrtna šola, kamor so se hodili mojstrit številni slovenski mizarji in oblikovalci. Ena njih je bila Jela Vilfan, verjetno prva slovenska dekoraterka. Če gledamo samo Ljubljano, je bil sicer mizarski ceh dokumentiran že v 16. stoletju.
Šele v 19. stoletju pa so začeli pohištvo deliti na »moško« in »žensko«, prej tega ni bilo, pravi avtorica. Moški so pisalne mize, ki so že na videz delovale bolj robustno, uporabljali za poslovne zadeve, medtem ko ženske za pisanje pisem in krajših sporočil (prvi literarni romani so v obliki pisem nastali prav na takih pisalnikih), ki so potem krožila med plemiškimi prijateljicami. Ženske so v predalnikih shranjevale šivalne potrebščine, čipkarije, svetinjice.
Na razstavi je kar nekaj pisalnih miz, za katere se ve, kdo je za njimi uradoval ali pisateljeval. Dva bidermajerska kosa sta bila last Anastazija Zelenca in grofa Auersperga Turjaškega, na ogled so tudi mize Janeza Bleiweisa, Janeza Evangelista Kreka in ljubljanskega župana Petra Grassellija, ki so mu jo izdelali v tovarni pohištva Mathian, eni najmočnejših pohištvenih tovarn v Avstro-Ogrski.
