Tako vem, da so pri četrti hiši kupili novo višnjevo spalnico, ker da čakajo naraščaj, kot je pripisala gospodinja, zraven pa pripela fotko svojega sina, ki objema dekletov trebuh. Tudi pri osmi hiši bodo zibali, ker je bila na fejsbuku neka rentgenska slika, o kateri sta se prepirala moja stara dva: mama je trdila, da se na ultrazvoku že vidi lulek, oče pa je robantil, da je koza, ker da je na tistem mestu le črn madež. Pri deveti hiši z mogočnim kostanjem so postavili montažno garažo z ogrevanjem za novega bmw-terenca. Pri predzadnji hiši pa imajo pravi bazen. Gospa se vsak dan kopa in dela krasne selfije. Tudi takšne, ki jih je soseda, ki ne manjka na nobeni maši, razglasila za kurbirske. Drugače pa en sam dolgčas. No ja, dve hiši še nameravajo prekriti, ravno včeraj so prihrumeli tovornjaki in dvigala, pri sedmi na desno pa je crknila centralna.
Poletje je, sonce žge, mojih sošolcev pa nikjer. Tu in tam mi pošljejo kakšno fotko ali selfi s počitnic, vendar nikoli ne vem, kje pravzaprav počitnikujejo. Tako se je Maja selfala na brisači, za Žanom je bila skala, Minja je sedela na železnem gobanu, zadaj pa nekaj, kar naj bi bilo morje. Dobil sem tudi fotko Simona, kako nebogljeno sedi pred velikanskim jastogom. Kako naj se sploh loti te zverine? Videti je obupan, prav gotovo pogleduje proti sosednji mizi, na kateri se bašejo s pico. Tudi Vidka ni videti srečna: poslala mi je selfi s svojim iPadom, na katerem ima igrico, ki da je zadnji hit. Njim, pa še mnogim, ki so bojda zavili na hrvaško obalo, Jure pa celo na Ibizo, bo lahko načarati učni plakat z naslovom Počitniški utrip, ki ga moramo za nalogo, da ne pozabimo na šolo, prinesti že prvi dan pouka. Moja soseska, ki zame ni nič kaj sosedska, pa nima ničesar pokazati, razen naveličanih fac, ki navsezgodaj odbrzijo v svoje službe, v katerih da jih plačujejo kot nekoč hlapce, ob sobotah pa se že pred šesto podijo s kosilnicami. Ker se namreč ne spodobi, da bi bila trava kot štrleča očetova brada, ne, trava mora biti gladka kot pobrite pazduhe moje sosede kopalke, ki je vsem poslala fotko z zgoraj brez.
Fotkajmo, fotkajmo!
A se je, hvalabogu, vseeno nekaj zganilo. Na nas je prišla vrsta za grillanje z dvema l-jema, se pravi za skupni piknik, na katerem bo namesto roštilja kraljeval grill. Že pred dnevi si je oče izposodil plinski grill, ker da je oni žar na oglje balkanski, mi pa smo že pred četrt stoletja prekinili z zanikrnim Balkanom, pa tudi zato, ker da je elektrika predraga in prepočasna. Mama ga je tako dolgo drgnila, da je kar sijal, in ob tem glasno nergala, da je to moško delo. Očetu pa se je povesil nos, ko smo zavili v Interspar. Najboljši čevapčiči so sarajevski, se ni dal oče, mama pa, da to niso njegove vtičnice in vtikači, zato smo pobasali kar radgonske. V vozičku so se seveda znašla tudi razna nabodala, leskovačke pleskavice, perutničke, piščančja bedrca, ajvar, majoneza, gorčica, krožniki za piknik, papirne serviete ter pribor. Za pijačo, ki seveda ne sme manjkati, so bili zadolženi drugi.
Tako je pri nas na drugo julijsko soboto kar vršalo: prišla je tudi tista mična soseda, ki ji je zmeraj uhajala naramnica. Pa plešasti urar. In žerjavist, ki je prinesel s sabo liter travarice. In prva soseda, ki se ni mogla prehvaliti, kako dobre sosede ima. Sedela je kot putka in mlela in mlela, da je naša soseska od boga poslana in da mojemu očetu ob grillu bolj pristaja kuharski predpasnik kot probirka.
In oče je res kraljeval: kot rokohitrc je obračal čevapčiče, ražnjiče, nabodala, perutničke in bedrca, ki jih je vneto škropil s pivom, delal je čudeže kot Jamie Oliver, čeprav so vsi starejši, in ti so bili v večini, prisegali na mojstra Ivačiča. Tudi mami je sijal obraz: bila je izvrstna gostiteljica. Miza se je kar šibila, iz velike sklede, s katere so jemali kar z rokami, je dišalo po pečenem mesovju in dimu, tudi zelenjave ni manjkalo, seveda tiste z vrtov naše soseske, ki jih zalivajo z deževnico in gnojijo z biokompostom. Ter ročno pobirajo polže – ti so se to leto namnožili kot svetopisemska nadloga.
Mene so, hvalabogu, pustili na miru. Lahko me tudi ne bi bilo, pa nobeden ne bi opazil. Kot niso opazili oblakov, ki so se, kot piknikarji, čohali po zavaljenih trebuhih. Ni strahu, je pokukala prva soseda na vremensko napoved na njenem samsungu, kaže jasno in brez dežja. Pritrdili so ji in si dajali duška: moški so se nalivali, ženske pa čebljaje fotkale zdaj očeta, zdaj gorovje mesnin, debelo baburo, pomfri iz novega krompirja, sardelice, ki jih je četrta soseda hranila od lanskega poletja v zamrzovalniku, medtem ko se je žerjavist pridušal, da lahko, če želijo, skoči do prvega ribnika po nekaj krapov ali celo smuča.
Soseska kot pozabljen otok
Tako si je bil, četudi se je čez dobre pol ure ulilo kot iz škafa, vesoljni svet lahko do sitega napasel oči na našem pikniku, kajti fotkalo se ni samo zato, da nas bodo lajkali tisti, ki nam sicer na videz privoščijo, sicer pa zavidajo, temveč predvsem za spomin našim zanamcem, ki da jih čakajo nič kaj rožnati časi. Ker da se je zgodil neki brexit, zaradi katerega se bo angleška kraljica še obračala v grobu, ker da so delavci protestno zaprli naše okno v svet, svet, ki je bil nekje daleč, daleč od vse bolj pijanega žlobudranja in trepljanja po ramenih naših soseskarjev, med katerimi vladajo en sam blažen mir, ljubezen in sožitje.
Nekaj fotk z našega piknikovanja, na katerem sem pomlaskal le piščančje nabodalo in dva čevapčiča, čeprav so mi na krožnik naložili še pečeno vratovino in hrenovko, sem poslal tudi mojim sošolcem. Nobenega lajka, le Maja, sicer zaprisežena vegetarijanka, mi je odgovorila, da smo prave požrešne pošasti. Seveda ji nisem mogel dopovedati, da je to soboto v naši deželi podobnih piknikovanj kot listja in trave, da se skoraj v vsakem zaselku vrti na ražnju vsaj odojek, v občinskem središču, kjer prirejajo žetev po starem, pa celo vol.
Bila je že trda tema, ko so se razšli. Mama se je vsa izmozgana naslonila na rob mize in se zabodeno zazrla v nepopite kozarce, na razmetane, pomazane krožnike, na gorčico, ki jo je nekdo razmazal po naslonjalu stola, na poveznjeno skledo, kajti piknikarji so ostanke pospravili kar v žepe, oče pa si je zavihal rokave in začel s pleskarskim špahtlinom drgniti grill, ki se bo že naslednjo soboto preselil k žerjavistu, ki je ves čas vsem na očeh držal mojo lepo kopalko za koleno.
Tudi sam sem se zavlekel v svojo sobo in odprl fejsbuk: na moji strani je mrgolelo fotk z našega piknika in če bog da, bom že te dni naredil plakat za mojo učiteljico, ki nam neutrudno razlaga o silnih projektih, ki jih bomo, četudi smo še šolarji, izvedli s tako odliko kot moja soseska današnji piknik. Plakatu bom dal ime Grillandija. In to zato, ker ime spominja na otok Grenlandija, saj je tudi naša soseska en sam pozabljen otok, povrh pa še zelen in kot nalašč za grillanje, ki pri nas pride spet na vrsto naslednje poletje.
