Župana Ljubljane in Beograda Zoran Janković in Siniša Mali sta tako prejšnjo soboto pred ljubljansko pravoslavno cerkvijo odkrila spomenik, delo srbskega kiparja Petra Ubavkića, in šele tedaj se je izkazalo, da je ime na podstavku napisano narobe. To ni nepomembna, majhna napakica: napis ni napisan na hitro, s kredo ali sprejem, ampak oblikovan v glini, nato pa vlit v bron, okoli sto parov oči je videlo te črke, od mojstra v livarni do članov protokola ob odkritju, vključno z dvema županoma, in nihče ni opazil napake.
Vuk Karadžić pa se je od sramu vdrl v zemljo: čisto dobesedno se je starec vdrl v zemljo, tako da na novo odkritem spomeniku še danes moli iz nje le od pasu navzgor. Samo dvajset besed je moral neznani mojster napisati na podstavek njegovega spomenika in uspelo mu je narediti napako. Kar je še bolj smešno in neverjetno, vstavil je črko, ki v slovenski transkripciji sploh ne obstaja. Premalo sta mu bila dva srbska mehka »ć«, pa je vstavil še »đ«. In to pod spomenik jezikoslovcu!
Če bi se mojster tako zafrknil pri spomeniku kakšnemu skladatelju, športniku, izumitelju ali vojskovodji, bi še nekako šlo, a lapsus na spomeniku človeku, ki nas je naučil pisati, je več od sramote: to je, bi rekel, resen koncept. S to drobno intervencijo je spomenik Vuku Karadžiću postal spomenik naše nepismenosti.
In takšnega bi morali pustiti, za nadaljnje rodove. Spomenik nepismenosti, neizobraženosti, nevednosti in površnosti našega časa.
Tako je zaradi ene črke izbruhnil pravi mali škandalček, čeprav je meni še bolj zanimiva neka druga zafrkancija na podstavku spomenika. Povsem prikladno je namreč – ko menda obeležujemo dvesto let od Karadžićevega slavnega Alphabeti Serborum z vzporednima tabelama črk v latinici in srbski cirilici – napis z imenom Vuka Stefanovića Karadžića napisan v dveh vrstah, levo v latinici, desno v cirilici, a ker sta ob Karadžićevem imenu napisani tudi letnici njegovega rojstva in smrti, so pod latiničnim in ciriličnim napisom zapisane enake letnice: levo tako 1787–1864, desno pa – 1787–1864.
Samo dve možni razlagi sta za to: ali so bili mojstri, zadolženi za izdelavo podstavka, plačani po besedah in številkah, ali pa zares obstajajo latinične in cirilične številke.
To me je spomnilo na neki davni kulturni in jezikoslovni škandal, ki je pred sedemnajstimi leti polnil hrvaške časopise, pa tudi – kinematografe. Ko je namreč leta 1999 v hrvaške kinematografe prišel film srbskega režiserja Srđana Dragojevića Rane, je bil to prav zgodovinski dogodek: ne sicer zato, ker je bil to prvi srbski film v hrvaški kinematografski distribuciji, ampak zaradi nerazumljive odločitve hrvaškega distributerja, da ga – prevedejo in opremijo s podnapisi. Zato je film na Hrvaškem dobil kultni status, replike igralcev v srbskem jeziku in na smrt smešne podnapise s hrvaškimi prevodi pa si pripovedujemo do dandanes, vse od prvega prizora, ko se v filmu pojavi napis – in to, da bo stvar še bolj smešna, v latinici! – »Beograd, jesen 1991«, pod njim pa podnapis s hrvaškim prevodom: »Beograd, jesen 1991«.
Kot pravim, sem se spomnil tega davnega primera avtentične hrvaške paranoje, ko sem videl Karadžićev spomenik v Ljubljani, na katerem so torej pod Vukovim polnim imenom in priimkom, v latinici in cirilici, dvojezično vpisane tudi letnice njegovega rojstva in smrti. Slovenski mulci se tako na spomeniku očeta balkanske pismenosti ne bodo naučili samo tega, da obstajajo latinične in cirilične številke, ampak tudi, da so si latinične in cirilične številke zelo podobne. Oziroma skoraj povsem identične. Pravzaprav povsem identične. Ali pa to velja vsaj za številki 1787 in 1864.
Kdo ve, sem razmišljal: če med latiničnimi in ciriličnimi črkami obstajajo nekatere enake – velike tiskane črke A, E, J, K, M, O in T se na primer popolnoma enako pišejo v latinici in cirilici – obstajajo verjetno tudi takšne številke. Po naključju se je, poglejte, zgodilo, da so ravno »Karadžićeve številke« 1, 4, 6, 7 in 8 enake v latinici in v cirilici, torej se je zgodilo podobno kot s hrvaškimi podnapisi.
Kakorkoli že, dvesto let po Karadžićevem Alphabeti Serborum z vzporednima tabelama latiničnih in ciriličnih črk smo tako na njegovem ljubljanskem spomeniku dobili tudi vzporedni tabeli z latiničnimi in ciriličnimi številkami. Mladi Slovenci bodo jutri obiskovali bronastega Vuka Karadžića, ki se je pred pravoslavno cerkvijo od sramu vdrl v zemljo, se učili, kako se številke pišejo v cirilici, in naučili, da se tako v Srbiji kot na Hrvaškem, v Sloveniji in drugod na Balkanu pišejo enako. In ko si bodo tako ogledovali ta veličasten spomenik nepismenosti, neizobraženosti, nevednosti in površnosti, bodo dojeli, da smo, jebiga – enaki.
