Dovolj dobro
Precej težko je verjeti v komunizem ali v boga,
a najbrž je najtežje verjeti v dolgo in srečno življenje.
Kadar nas noči zgrabijo in podijo skozi svoje prekate,
vemo, da bomo presenetljivo malo kopij odbili
in da bomo morda prej, kot mislimo,
zbirali Ikeine škatle za shranjevanje,
vročični prebliski, da se bomo nekega dne,
tako kot naši starši, začeli izogibati težkim evropskim filmom,
da bo med praznovanji otroških rojstnih dni
presenetljivo veliko praznega prostora,
da bomo nehali pogrevati včerajšnje špagete
in začeli kosila raje načrtovati zjutraj,
da bomo tičali v jutranjih konicah in poslušali Val 202,
da bomo nehali, in to brez večjih težav,
kaditi travo in si zadeto razlagati,
kako se nam zdi črta neba neznosno lepa,
da bomo vedno redkeje cel dan preležali v postelji
in odmetavali uporabljene kondome kot bananine olupke,
da bomo nezadovoljni na drugačen način,
na način, ki ne predvideva razraščanja v pesem.
A dokler bodo trajekti Jadrolinije
iz razbeljene zadrske luke vozili
na Silbo, na Vis, na Korčulo,
dokler bodo trajekti vozili
na vsak otroški spomin
in bomo takoj ob prihodu poskakali v morje,
dokler bodo lokalni otroci dolgo v večer metali žabico,
tri, štiri, pet,
in dokler bomo iz čistega veselja v vodi delali prevale,
dotlej bo vse dobro,
dotlej bo vse čisto dovolj dobro.
Mala bivanjska
Razumeti nazaj, živeti naprej,
se sporazumeti s spomini, se gledati z željami,
naseljevati ulice in sobe s toploto,
govoriti pozorno in premišljeno,
obenem ostati zazrti vase,
obenem scela odpirati roke.
Tako naj bi bilo.
Vrvohodci čez dneve,
z osredotočenim pogledom nekoga,
ki ve, da bo vse v redu.
