Na poti proti Kranjski Gori je bila prva postaja Slovenski planinski muzej v Mojstrani – prispel sem pred deveto uro, ko muzej odprejo, vendar me je tam zaposleni Bojan Pečar takoj povabil v muzej, češ, pa ja ne boste stali pred vrati. Naslednje pol ure sem lahko užival v njegovih pripovedih in opisih razstavljenih eksponatov, v spominu pa seveda ostaja tesnoba, ko s posebnimi očali »pogledaš čez rob navpične stene«. Natalija Štular, tudi zaposlena v muzeju, je vse pripravila za ogled filma o zgodovini planinstva pri nas in z vedrino, ki jo premore le nekdo, ki je zaljubljen v gore, razložila, da je obisk muzeja zelo dober: »Do zdaj so prihajali pretežno domači gostje, v juliju pa je vsak dan več tujih turistov.«
Kosila pa ne bi jedli pri nas?
Po nekajletnih bolj slabih izkušnjah s turističnimi informacijskimi centri (TIC) v okviru akcije Dnevnikova turistična izvidnica je bil obisk TIC v Kranjski Gori pravi šok. Dve mladi dami sta v tekoči angleščini in nemščini, nobene težave pa ni predstavljala niti češčina, z nasmehom na ustih prijazno dajali odgovore na prav vsa vprašanja, ki so jih jima zastavljali številni turisti. V bistvu se je v prostorih TIC kar gnetlo obiskovalcev in vsem se je mudilo, pa ni bilo zaznati nobene slabe volje nervoze ali neučakanosti.
»Sprašujete, kam bi lahko šli nekaj pojest? Pa nekaj domačega, da želite? Tu blizu sta Lipa in gostilna Pri Martinu, obe sta znani, dobri, pri obeh boste lahko naročili tudi značilne domače lokalne jedi,« je bil glede dopoldanske malice prvi nasvet Urške Kejžar, ene od obeh prijaznih mladih dam v kranjskogorskem TIC. »A kosila pa ne bi jedli pri nas, v Kranjski?« je takoj nato z nasmehom vprašala.
Ko sem omenil, da bi dan preživel pri njih, v Kranjski in okolici, se ji je kar zasmejalo; vzela je zemljevid, ga razgrnila na pultu in se s svinčnikom ustavila pri Mojstrani: »Ko ste se peljali proti našim koncem, bi se nujno morali ustaviti v Planinskem muzeju v Mojstrani. A, ste se? Ste se potem sprehodili še do spodnjega in zgornjega slapa Peričnik ter naravnega mostu? Vidite, za drugič. Lahko pa bi šli od tam tudi proti Zgornji Radovni in si ogledali 500 let staro Gogalovo lipo, visoko 25 metrov. Izlete bi si lahko privoščili tudi, če bi se ustavili v Gozdu - Martuljku, vam bom za drugič kar na zemljevidu označila, kam lahko greste.«
Kako preživeti dan
Nato je začela s predlogi: »V Kranjski Gori se seveda lahko ohladite v Jasni, vendar pojdite do tja raje peš, ker je po mojem vse zaparkirano. Malo naprej je Ruska kapelica, lahko pa se peljete s sedežnico do Vitranca in se odločite za poletno sankališče ali tobogan.« Kratek pogled je zadostoval, da je zadnji predlog preskočila in nadaljevala: »Nujno si morate ogledati Nordijski center Planica, kosilo pa imate potem lahko v Ratečah. Tam so vse gostilne dobre. Pa še srednjeveški Rateški rokopis, za Brižinskimi spomeniki drugi najstarejši spomenik slovenskega pismenstva, si lahko ogledate v tamkajšnjem muzeju,« je povedala Urška Kejžar.
Kranjska, da jo vikaš
Ker sem se pred prihodom v Kranjsko Goro v resnici že ustavil v Planinskem muzeju v Mojstrani, sem upošteval nasvet in pomalical v gostilni Pri Martinu. Še zdaj mi diši izvrstna kranjska klobasa, ki jo je prinesla na prijetno hladen vrt natakarica Marija – prav takšna, kot bi morale biti vse natakarice. »Polno je še kar, polno,« je odgovorila na vprašanje, koliko je turistov ta hip v mestu, »a skorajda ni več takšnih, kot so bili včasih. Po dva, tri dni ostanejo, potem pa se odpravijo naprej... Ni več takšnih, da bi bili po en mesec.« Nasmehnem se, ko jo vprašam, ali je kljub temu pri njih gost še vedno kralj: »Ja, vsak gost je zame kralj, vendar pod enim pogojem: da se tudi vede kot kralj, ne pa kot...«
Ob jezercu Jasna je bilo čudovito, vendar se je poznalo, da je bilo še dopoldne in da je bilo jutro nekoliko oblačno, tako da se je dalo na prste ene roke prešteti vse pogumne, ki so brodili po vodi. Prišla je skupina malih šolarjev, ki so se takoj slekli do kopalk, stekli do vode, zastali, vdihnili in stekli nazaj, se oblekli in brali vsak svojo knjigo. Ja, voda ni prav posebno topla. So pa zato na voljo v dveh ličnih brunaricah ob jezercu osvežilne pijače, sladoledi, topli napitki, slaščice, prigrizki... Ni da ni.
Magičen kraj z drobno napako
V Nordijskem centru Planica je bilo na dan našega obiska – tam smo bili med tednom – vse polno obiskovalcev. Ko čakaš v vrsti pred parkiriščem, te razveseli tabla z napisom: Celodnevno parkiranje dva evra in pol, ko pa prideš do tistega, ki pobira parkirnino, je vseeno, za koliko ur nameravaš ostati, saj je cena v vsakem primeru in vedno dva evra in pol. Dan je bil sicer prečudovit – izjemna kulisa gora, ki obdajajo dolino, veličastne skakalnice in krasen center.
Na recepciji je sicer prijazen Ervin, ki pa lahko pove le, da nima kaj dosti povedati. Kaj namreč reči, če prideš v kultno dolino, pa ne moreš kupiti niti enega spominka, ker »police za prodajalno šele pripravljajo«? Kaj reči, če prideš do bifeja, pa te namesto prijaznega pozdrava pričaka tabla z napisom – »Strežemo samo za šankom« – za šankom pa dve mladi dekleti, ki se dolgočasita?
Ja, seveda, zato parkirnina, ali kot je rekel Walter iz Ottobeurna, eden od obiskovalcev, ki se je vračal na avtobus z nemškimi registrskimi tablicami: »V Planici smo vsi, ki smo na tem avtobusu, želeli uživati, kaj dobrega pojesti in popiti, si nakupiti daril za prijatelje, kar nekaj nas bi se spustilo po jeklenici, ki je speljana od vrha velikanke do doskočišča, pa so nam rekli, da bi se morali naročiti en dan prej! Lepo prosim! Tako bo vse, kar bomo tu danes pustili, denar za parkirnino. Ampak, da ne bo pomote – žal je predvsem meni.« Mimogrede: v uri in pol, kolikor sem bil v eni najlepših dolin na svetu, se po jeklenici ni peljal nihče... In dobra plat vsega tega: tisto, česar nisem porabil v Planici, je šlo za borovničeve zavitke v gostilni Pri Žerjavu v Ratečah. Mislim, da boljših še nisem jedel.
