Marsikdo je rekel, politične podgane so se prišle pokazat. Ampak tudi če bi bilo res tako, bi nam to moralo dati misliti: zakaj bi se prišle kazat prav na ta dogodek? Zakaj so, denimo, zadrti antikomunisti stali tako rekoč pod rdečimi zastavami? Od konca 80. let prejšnjega stoletja se ni zgodilo, da bi se ob istem času na istem kraju na isti strani in proti istemu sovražniku zbrali tako politično raznorodni ljudje.
Tistih časov se danes spominjam z mešanimi občutki, ker si pač ne morem zatiskati oči pred tem, kam smo po takratni evforiji zašli. Ampak to zdaj ni moja tema. Tudi prejšnji četrtek pred vladno palačo sem imel mešane občutke in temu, kar se je zgodilo, ne bi želel pripisovati prevelikega pomena. Obenem pa sem prepričan, da bi bilo politično neodgovorno ta trenutek kar spregledati ali dati v nič. Ta dogodek morda res ni bil, kot bi rekel Kant, signum rememorativum, demonstrativum, prognosticon, zgodovinski znak, ki dokazuje, da človeštvo napreduje k boljšemu. Je pa imel elemente takega znaka, ki nakazujejo ali napovedujejo, da bi se stvari morda lahko začele obračati na bolje.
Ta optimizem, kolikor to sploh je, je minimalističen. Stvari bi se obrnile na bolje, če bi se zaustavile zdajšnje destruktivne težnje. Naklepana razprodaja Luke Koper je velikanski moment v teh težnjah, ki je – predvsem zaradi odpora prizadetih – obenem postala njihov simbol.
Naklepana razprodaja Luke Koper je najprej videti kot nadaljevanje uničevanja primorskega gospodarstva in Primorske. Kaže na negativen odnos centra do periferije. (Skrajni izraz tega nihilizma je bodeča žica od Kolpe do Dragonje.) Kaže na odsotnost premišljene regionalne politike. V najvišji meri pa ta vladni naklep kaže na nadaljevanje destrukcije nacionalnega gospodarstva. Nacionalno gospodarstvo ni le stvar preteklosti, kamor ga že skoraj dvesto let tlačijo liberalci in marksisti. Nacionalno gospodarstvo – gospodarstvo, vodeno v nacionalnem interesu – ima prihodnost, če bomo le še imeli prihodnost. Še tak politični in ekonomski analfabet lahko vidi, da je razprodaja podjetij strateškega pomena v protislovju z nacionalnim interesom. In če je tak analfabet povrh vsega še bebec, bo vseeno lahko doumel, da je edina nacionalna luka strateškega pomena. Tako kot je bilo in je še marsikaj tistega, kar so naši oblastniki dali na seznam za razprodajo.
Ampak pri tem ne gre le za nespametno politiko. Je še veliko slabše. Naklepano razprodajo Luke Koper so vezali na graditev tako imenovanega drugega tira in ustvarili nepregledno velik in temu ustrezno nepregledno drag projekt. Ekonomist Jože P. Damijan je pokazal, da je cena za drugi tir postavljena 500 milijonov evrov previsoko. Kam bo šel ta denar? Sklep, ki se ponuja iz te ugotovitve, je, da bo kup ljudi postrani neznansko veliko zaslužil. Po domače povedano, pripravlja se velika kraja. Če ugotovitev drži, ne gre za slabo gospodarsko naložbo, ampak za dober kriminalni podvig. In četudi nihče od vladnih uslužbencev pri tem ne bi ničesar »zaslužil«, bi vlada še vedno bila člen v kriminalni verigi.
Velik kriminal je mednaroden, vsaj eujevski. Logika megaprojekta je dvojna. Prvič, več ko je denarja, več ljudi se bo okoristilo ali preprosto kradlo. In drugič, projekt je tako napihnjen, da ga sami ne bomo mogli izpeljati: odprta so vrata tujcem. Jastrebom iz velikih finančnih središč in tujim nacionalnim interesom. Privatizacija je laž: prodaja nemškim državnim podjetjem ni privatizacija, temveč razprodaja našega skupnega imetja tujcem. Če se pri tem okoristijo tudi naši domači kvizlingi in kolaboranti, je že drugotnega pomena.
Vendar se zdi, da Damijan še vedno pristaja na smiselnost projekta graditve nove proge med Koprom in Divačo. Gre namreč za novo progo, ki bi grobo posegla v unikatno geološko področje Kraškega roba. O ekološki škodi ne govori nihče. To ni »drugi tir«, ampak drugi TEŠ 6. Drugi tir bi lahko bil speljan po sedanji trasi bistveno ceneje od še tako oklestenega sedanjega projekta. Izpeljali bi ga lahko z lastnimi močmi, brez zunanjega zadolževanja, prihranili sredstva za posodobitev železnice od Divače naprej, ohranili in razvili Luko Koper itn. O vsem tem se je v javnosti že razpravljalo. To bi bilo v nacionalnem interesu. A če bi vlada delovala v nacionalnem interesu, bi prišla navzkriž z domačimi in tujimi kriminalnimi združbami. Očitno se ji je za zdaj lagodneje postaviti proti lastnemu ljudstvu.
Protest prejšnji teden je pokazal, da tej in taki destruktivistični politiki zdaj začenjajo nasprotovati vse politične in ideološke usmeritve. Očitno prek političnega spektra dozoreva spoznanje, da tako ne gre več naprej. Naznanjena je bila možnost, da se odpre prostor za oblikovanje nacionalne politike (onkraj liberalističnega obrekovanja »nacionalizma«). Nacija proti vladi. Če se vlada ne premisli, bomo izbirali med Luko Koper in to vlado.
