Vsak pravi ljubitelj vina bi moral biti radoveden v zvezi z vini dežel, ki niso tradicionalno vinorodne. Če ne drugega, zato, da bi lahko tako kot kakšen zbiratelj dejal, da je pil tudi indijsko, kitajsko ali japonsko vino. Slednje je pravo presenečenje, saj se za njim skriva neverjetna, skoraj tipično japonska zgodba.
Sprva moderno med višjimi sloji
Namreč, na Japonskem vino nikoli ni bilo priljubljeno. Čeravno kakšnih tisoč let gojijo trto košu, ki so jo trgovci po svilni poti prinesli na Japonsko, je bilo njeno bledordeče grozdje vedno le namizno sadje. Dokler ni japonska vlada leta 1875 kmetom iz province Jamanaši ukazala, da morajo pridelovati vino, da bodo karseda podobni evropski kulturi. »Tedaj niso imeli znanja, kako naj pridelajo dobro vino, zato je podjetje, ki ga je ustanovila vlada, propadlo. Šele kasneje so mlade poslali v Francijo na izobraževanje in šele tako so v resnici spoznali pravilne postopke pridelovanja vina,« je dejala Kazu Kida iz ene najstarejših japonskih vinskih kleti Chateau Lumiere, ki je bila ustanovljena leta 1885, zdaj pa jo vodi že peta generacija vinogradnikov.
Toda še dolgo je trajalo, da je vino na Japonskem postalo razširjeno. »Sprva so ga pili višji sloji, pa še to le zato, ker je bilo moderno. Šele pred dobrimi dvajsetimi leti je bil na Japonskem vinski bum in ljudje so bolj množično začeli piti vino. Najprej so pili italijanska in francoska vina ali pa poceni vina iz Čila. Šele v zadnjih letih so začeli piti tudi japonska vina, saj so bili do sedaj prepričani, da je kakovostno vino le iz Francije,« je razložila Kazu Kida, ki je skupaj z možem prišla v Ljubljano v okviru mednarodnega ocenjevanja vin.
Zapletena tehnologija, visoka cena
Na Japonskem je 240 vinskih kleti, od tega 80 v Jamanašiju, ki je ravnina, obkrožena z najvišjimi japonskimi gorami, in je med najbolj suhimi predeli Japonske. V Jamanašiju pridelajo skoraj polovico vsega japonskega vina, od tega je 95 odstotkov košu. Med vodilnimi vinskimi kletmi je Chateau Lumiere, ki jo sedaj vodi tast Kazu Kida Tosihiko Cukamoto, ki je prav na poseben način povezan tudi s Slovenijo. Ne le da je bil dolga leta ocenjevalec vina na ljubljanskem mednarodnem vinskem sejmu, ustanovil je tudi fundacijo za štipendiranje slovenskih strokovnjakov na Japonskem. Leta 2006 mu je Janez Drnovšek podelil slovenski red za zasluge za narod. O tem, kako pomemben je na Japonskem, pa govori to, da so po njem in po njegovem prapradedu leta 1992 imenovali planet.
Japonci poleg domače porabe največ izvozijo na azijski trg, počasi pa prodirajo tudi v Evropo. K priljubljenosti japonskega vina je seveda pripomoglo tudi to, da je napredovala tehnologija pridelave vina. Japonsko podnebje sicer ni najbolj naklonjeno pridelavi vina, saj je prav v jesenskem obdobju pogosto deževno. Zato na primer v Chateau Lumiere jeseni svojo trto dobesedno pokrijejo, saj ob vsaki postavijo dežnik. Vsa ta tehnologija seveda tudi zviša ceno vina.
Na Japonskem so med pivci vina bolj priljubljena bela vina, ker se bolje »parijo« z japonsko hrano, v zadnjem času pa postajajo priljubljena tudi rdeča vina bordojskega stila. »Gojimo tudi španski tempranilo, ker je zaradi podnebnih sprememb zdaj to mogoče,« je razložila gospa.
In če vas zanima: bela japonska vina so sveža, sadna, lahkotna, glede trenutnega vinskega okusa torej moderna. »Košu je za evropski okus novo vino zelo delikatnega okusa, z bukejem limone in grenivke,« je največjo znamenitost med japonskimi vini opisala Kazu Kida.
