Paradižnik nas tudi odžeja

Poleti imajo številni vrtičkarji privilegij, da lahko obirajo in uživajo povsem sveže aromatične rajske sadeže (od tod ime paradižnik, onkraj Piranskega zaliva pa rajčica), primerne za vrsto okusnih jedi, še najbolje po načelu »z vrta naravnost v usta«. Kdor je posadil zgodnje sorte, zlasti če jih goji pokrite v rastlinjaku, v domačem paradižniku uživa že zdaj, drugi bodo morali še nekoliko počakati, marsikdo pa se bo moral zadovoljiti s paradižnikom iz veleblagovnice, ki je največkrat celo v sezoni precej blagega okusa. To še zlasti velja za paradižnik, ki ga v trgovinah na žalost hranijo v hladilniku, še pred tem pa ga v hladilnih tovornjakih pripeljejo od kdove kod, največkrat celo iz Nizozemske. Paradižnik namreč ne mara nizkih temperatur in celo najokusnejšega domačega kaj hitro uničimo, če ga shranimo v hladilnik; postal bo namreč trd, kašast in brez okusa. Najbolje ga je hraniti na sobni temperaturi v temnejšem delu kuhinje, obrnjenega s pecljem navzdol. Če ga moramo kupiti, bomo še najboljšega našli na tržnici, denimo tistega z jadranske obale. Za zrel paradižnik sicer že od nekdaj velja, da poleg potrebujemo le še ščepec soli, spet drugi (odvisno od geografskega položaja) dodajo še oljčno ali bučno olje, čebulo ali česen, svežo baziliko ali peteršilj… Sladokuscem bo teknila kaprijska solata v barvah italijanske zastave, poimenovana po otočku blizu Neaplja: rezine paradižnika oplemenitimo s hladno stisnjenim oljčnim oljem, listi sveže bazilike in rezinami mocarele. Če iste sestavine naložimo v pekač, kamor smo prej stresli kuhane testenine, porinemo v pečico in rahlo popečemo, da se sir stali, nastane krasen topli obrok. Na kocke narezanemu paradižniku dodamo enako narezane kumare in papriko ter sveži sir (denimo grško feto) in olive, vse skupaj pa začinimo z oljčnim oljem, origanom in soljo, če želimo grško solato. Narezan paradižnik na hitro zdušimo ali zgolj pogrejemo na popraženi čebuli, dodamo poljubne sredozemske začimbe in nastane okusna omaka za testenine. Če paradižnik, kumare, melono in nekoliko ledu gladko sesekljamo, primešamo jogurt in začinimo s poprovo meto ter čilijem, dobimo hladno poletno juho. Kmalu bomo lahko, ko bo domačega paradižnika res v izobilju (če se le ne bo ponovila katastrofa s kislim vremenom izpred nekaj let), iz njega s popraženo čebulo in začimbami pripravili omako, ki jo lahko shranimo za hladnejši del leta. S to omako lahko potem pripravljamo najrazličnejše testenine, rižote in podobno, z njo pa lahko seveda namažemo tudi testo za pico. Najboljši način dolgotrajnega shranjevanja paradižnika pa so dognali na jugu Italije, kjer sadeže razpolovijo, nasolijo in posušijo na soncu. Takšnega lahko tudi kupimo in sesekljanega uporabimo za kuhanje, okus je veliko intenzivnejši od svežega. Ampak to je bolj rešitev za zimske dni, v sezoni je seveda najbolje uživati svež paradižnik, saj nas ne le nasiti in oskrbi z vitamini in minerali, temveč tudi odžeja.