Leto dni po zadnjem vrhu se politični vrh Kitajske in Evropske unije sestaja na novem vrhunskem zasedanju, na katerem naj bi še okrepili gospodarsko sodelovanje. To je sicer že sedaj na zavidljivi ravni – EU za Kitajsko predstavlja najpomembnejšega gospodarskega partnerja, Kitajska pa na lestvici evropskih izvoznih trgov takoj za ZDA zaseda drugo mesto. Z dnevno blagovno menjavo okoli 1,5 milijarde evrov je povezanost obeh gospodarstev že sedaj zelo velika. Trgovinski presežek v blagovni menjavi se močno nagiba v korist Kitajske. Ta namreč v EU izvozi za 350 milijard evrov blaga na leto, medtem ko evropski izvoz na Kitajsko znaša zgolj pol toliko – 170 milijard evrov.
Toda številna odprta vprašanja otežujejo poglabljanje gospodarskega sodelovanja. Evropska podjetja se pritožujejo predvsem nad nepošteno kitajsko konkurenco zaradi dumpinških cen. Predvsem evropska jeklarska industrija, v kateri je zaposlenih 330.000 Evropejcev, njen letni promet pa znaša 170 milijard evrov, se že leta pritožuje nad cenenim kitajskim jeklom, ki preplavlja evropski trg. Ker zaradi gospodarskega ohlajanja Kitajska manj jekla porabi doma, ga z nizkimi cenami prodaja tudi na evropski trg, tukajšnji proizvajalci pa se bojijo za svoje posle. Po podatkih evropskega združenje jeklarjev Eurofer Kitajska proizvede 340 milijonov ton presežnega jekla na leto. Od leta 2013 je več kot podvojila izvoz jekla v EU. Sedaj na evropske trge prispe 7 milijonov ton kitajskega jekla na leto.
Evropsko iskanje ravnotežja
Toda zgodba z jeklom je le eden od primerov spornih kitajskih trgovinskih praks, zaradi katerih Evropska unija doslej ni pristala, da se Pekingu znotraj Svetovne trgovinske organizacije podeli status tržnega gospodarstva. Pomanjkanje transparentnosti, državni intervencionizem za zaščito domače industrije s pomočjo subvencij ter slaba zaščita intelektualne lastnine so temeljne skrbi Evropske unije pri iskanju bolj poglobljenega gospodarskega sodelovanja s Kitajsko. Evropska unija že preiskuje kitajske dumpinške prakse in se jim s 56 ukrepi poskuša zoperstaviti, šestnajst teh ukrepov je uperjenih prav v industrijo jekla.
Če bi Kitajski podelili status tržnega gospodarstva, bi protidumpinški ukrepi EU postali neučinkoviti, na kar so že s posebno neobvezujočo resolucijo proti podelitvi tovrstnega statusa evropsko komisijo maja letos opozorili poslanci evropskega parlamenta. Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker, podpredsednik komisije, pristojen za delovna mesta, gospodarsko rast, investicije in konkurenčnost, Jyrki Katainen ter komisarka za trgovino Cecilia Malmström bodo tako na Kitajskem iskali ravnotežje med željami za bolj jasne in transparentnejše pogoje poslovanja evropskih podjetij na Kitajskem, večja Kitajska vlaganja v Evropi in kitajskimi željami po pridobitvi statusa tržnega gospodarstva.
Naložbe med kitajskimi prioritetami
Na tokratnem že osemnajstem vrhu EU-Kitajska naj bi Bruselj in Peking dosegla napredek pri leto dni trajajočih pogajanjih za sklenitev krovnega sporazuma o investicijah. Z njim naj bi dosegli predvsem večjo pravno varnost za evropske investicije na Kitajskem. Evropska komisija se bo sicer v Pekingu lahko veselila 2,2 milijarde evrov, ki jih bo Kitajska vložila v 315 milijard težak Junckerjev sklad za zagon evropskega gospodarstva.
S tujimi in zasebnimi investicijami si Bruselj tako prizadeva predvsem z investicijami v infrastrukturne projekte ustvariti nova delovna mesta v Evropi in zagotoviti nadaljnjo gospodarsko rast. Čeprav Kitajska ne bo imela vpliva na to, kako bo denar porabljen, so investicije v infrastrukturo zanjo med prednostnimi gospodarskimi cilji. Za svoj velikopotezni načrt »en pas, ena pot«, s katerim se namerava prek ozemelj nekdanje svilene ceste povezati z energetskimi tržišči in trgi Bližnjega vzhoda ter Evrope, je namreč pripravljena na milijardne investicije v infrastrukturo.
