Kitajske aktivnosti v Južnokitajskem morju segajo že več kot 2000 let v preteklost. Japonska je med izvajanjem vojne agresije nad Kitajsko protipravno zasegla kitajske otoke Xisha ter Nansha. Po kitajski zmagi nad japonsko agresijo je bilo kitajsko ladjevje poslano za nadaljevanje izvajanja kitajske suverenosti nad otoki Xisha in Nansha zaradi pravnega in dejanskega nadaljevanja izvajanja suverenosti nad otoki Južnokitajskega morja. Medtem pa 1. člen Ustave Republike Filipini iz leta 1935 z naslovom Nacionalni teritorij določa, da »Filipini obsegajo celotno ozemlje, ki so ga ZDA odstopile s Pariškim sporazumom, podpisanim med ZDA in Španijo 10. decembra 1898, z mejami, ki so določene v 3. členu omenjenega sporazuma, skupaj z vsemi otoki, zajetimi v sporazumu, podpisanem 7. novembra 1900 v Washingtonu med ZDA in Španijo, ter v sporazumu, podpisanem med ZDA in Veliko Britanijo 2. januarja 1930, ter z vsem ozemljem, nad katerim trenutna filipinska vlada izvaja jurisdikcijo«. Glede na to določbo je bilo filipinsko ozemlje omejeno na filipinske otoke in se ne nanaša na kitajske otoke in grebene v Južnokitajskem morju.
Nekateri bi lahko zastavili vprašanje, zakaj Kitajska ne sprejema niti ne sodeluje v arbitraži o Južnokitajskem morju, ki navidezno ogroža mednarodno pravo. Dejstvo je, da je situacija ravno nasprotna. Kitajsko nesodelovanje in nesprejemanje arbitraže je dejanje, ki varuje mednarodno pravo.
Prvič, med Kitajsko in Filipini obstaja dogovor o reševanju sporov v Južnokitajskem morju s pogajanji. Medsebojno razumevanje Kitajske in Filipinov glede reševanja dotičnih sporov s pomočjo pogajanj je bilo ponovno potrjeno s serijo skupnih bilateralnih deklaracij, komunikejev in multilateralnih instrumentov, vključujoč Deklaracijo o vedenju vseh strani v Južnokitajskem morju iz leta 2002. V skladu z deklaracijo vse vpletene strani rešujejo spore s pomočjo pogajanj. Kitajsko nesodelovanje in nesprejemanje arbitraže dokazuje spoštovanje zavez Kitajske.
Drugič, enostransko sprožena arbitraža s strani Filipinov ne zadeva Konvencije Združenih narodov o pomorskem pravu. Glede na konvencijo obvezna arbitraža velja samo za spore v sklopu interpretacije in uporabe konvencije. Spor o Južnokitajskem morju med Kitajsko in Filipini je v svojem bistvu spor o teritorialni suverenosti in pomorski razmejitvi, ki presega področja konvencije. Že v leta 2006 je Kitajska izdala deklaracijo, ki iz obvezne arbitraže izključuje spore o pomorski razmejitvi. Kitajska z nesodelovanjem in nesprejemanjem arbitraže pravzaprav varuje zakonske pravice držav podpisnic konvencije.
Tretjič, pristojnost katerega koli mednarodnega sodnega ali arbitražnega telesa v zvezi z notranjim državnim sporom je odvisna od predhodnega soglasja sprtih strani. V primeru velikih in občutljivih zadev glede suverenosti in pomorskih pravic veliko držav, med njimi tudi ZDA in Rusija, ne sprejme reševanja sporov prek tretje strani. Kitajsko nesodelovanje in zavračanje arbitraže je v skladu z mednarodno prakso.
Seveda Kitajska predaje spora, ki je vložen na osnovi soglasja sodelujočih strani, ne dojema kot sovražno dejanje. Upoštevajoč spore o ozemeljski suverenosti in pomorskih pravicah pa enostransko zatekanje k obvezni arbitraži proti drugi državi ne more biti sprejeto kot prijateljsko dejanje, če se država, ki je iniciator, povsem zaveda nasprotovanja druge države do takih dejanj in ko očitno že obstaja sporazum o medsebojnem reševanju sporov s pogajanji. Poleg tega takega dejanja ne moremo sprejemati kot prijateljskega, niti ga ne moremo dojemati, da je v skladu z mednarodnim pravom.
Kot država ne moremo izbirati sosedov. Sosedje naj bi sobivali eden z drugim skozi generacije. Sedaj izvoljeni predsednik Filipinov očitno razume ta razlog in je že izrazil pripravljenost, da bi z nadaljevanjem bilateralnih pogovorov rešili spor o Južnokitajskem morju.
