Matej Trtnik ima res zavidljiv delovni prostor. Svoje delo vsakodnevno opravlja v zavetju lesene ladjice, nekaj metrov pod mestom na gladini zelene Ljubljanice, kjer je tudi, ko živo srebro v termometru preseže trideset stopinj, zaradi rahlega piša prijetno hladno. »Je lepo, kajne?« se nasmeje rečni kapitan, ki je na delu obkrožen z nasmejanimi ljudmi. Nasmehi so na obrazih potnikov, ko jih z Brega popelje naprej na zeleno stran proti Livadi in nato nazaj do Zmajskega mostu; nasmejani so turisti na drugih ladjicah, smejejo se tudi kapitani, s katerimi se ob vsakem srečanju pozdravijo.
»Plovba me je prevzela že v mladih letih,« začne svojo zgodbo, v kateri opaža, da je september tisto obdobje, ko so se mu zgodile pomembne življenjske prelomnice. Vsi trije otroci so se mu rodili septembra. In prav na ta jesenski mesec je leta 1986 začel služenje obveznega vojaškega roka v Šibeniku, kjer se je rodila njegova ljubezen do plutja po vodi. »Zelo redko so celinske fante pošiljali v mornarico, ampak meni se je želja nekako uresničila,« pripoveduje. Če si nekaj dovolj želiš, se to tudi zgodi, je prepričan. Videl se je sicer že v beli mornarski uniformi na ladji, a mu to ni uspelo, njegova želja po plovbi pa je bila dovolj močna, da je leta 1999 nastopil čas zanjo.
Catering na vodi
»Stvari se v življenju enostavno zgodijo, ne moremo jih načrtovati. Ljudje želimo prehitro doseči določene stvari, nimamo potrpljenja, ampak nekatere stvari tako in tako potem pridejo same po sebi,« meni rečni kapitan Trtnik, ki je eden izmed začetnikov turistične plovbe po Ljubljanici. A zanimivo, to je povezano z mehiško hrano, s katero se je ukvarjal pred vodenjem ladjic po Ljubljanici. S skupino prijateljev so prvi v Ljubljano pripeljali dobrote iz Mehike in marsikdo se še dobro spomni njihove mehiške restavracije na Medvedovi cesti v Šiški. Ker je bil v gostinskih vodah, je seveda dobil idejo o gostijah na vodi. »Na isti dan je začel Tomo Zupančič voziti ladjico po Ljubljanici, jaz pa sem imel prvi catering za svojega očeta na ladji Juliji,« se spominja.
Takrat so bile na Ljubljanici le tri ladjice, medtem ko jih danes vozi okoli 20. In ker je bil to čas pred krizo, je bilo na Juliji zelo živahno. »To so bili drugačni časi. Plovba je bila popularna pri domačih skupinah, dobivale so se na obletnicah, zabavah. Bili smo dobro zasedeni,« pove o obdobju, ko je posel cvetel. Po krizi ga je za nekaj časa opustil, ko se je vrnil iz Kopra, pa ga je Janez Virant seznanil z mladim Anžetom Logarjem, ki na Bledu izdeluje pletnje. Od takrat naprej je postajala njegova želja po leseni ladjici vedno močnejša in celo tako močna, da se je res uresničila.
December glavna sezona
Danes je ladjica, ki ji je dal ime Ljubljanica, edina lesena ladjica na Ljubljanici. Trtnik jo po vsaki vožnji skrbno zlošči in stalno preverja, ali je vse na svojem mestu, saj je bila pot do nje precej trnova. Septembra 2007 je v gradnjo vložil prve evre, v Logarjevi delavnici je nastalo ogrodje, nato pa se je zalomilo. Nespametna vlaganja in kriza so mu investicijo tako zamajali, da je moral s kapitalom vskočiti Blejec Anže. Potem sta septembra 2011, ko se mu je rodila druga hči, skupaj srečno pripeljala macesnovo barko na Ljubljanico.
»To je čisto domači proizvod. Tudi za Anžetov Laker Craft je bila izziv, saj je večja in stabilnejša od pletnje. In še vedno je izziv, saj zahteva veliko vzdrževanja, da ohranja svojo lepoto,« pove. Vsak drugi januar jo potegnejo iz vode, najamejo šotor in jo obnovijo, da se v novo sezono vrne v polnem sijaju. Veseli december je za ladjice na Ljubljanici postal skoraj glavna sezona. Takrat si lučke z ladjice ogleda največ potnikov, predvsem domačih gostov in turistov iz sosednjih držav, sicer pa Trtnik ocenjuje, da je premalo razširjen glas o tem, kakšno doživetje je to.
»Vsak gost bi moral priti na ladjico in si ogledati prestolnico z reke,« je prepričan. Na barki Ljubljanica se zato držijo načela, da zapeljejo tudi enega potnika. Otroci imajo pri njih brezplačno vožnjo, odrasli pa morajo tako kot na vseh preostalih ladjicah, kot določa interni dogovor, odšteti osem evrov.
