Naš gostitelj na RTV Slovenija se ni mogel takoj posvetiti vprašanjem. Hkrati je namreč po telefonu javljal, da je prišel gost oddaje, odprl zapornico na parkirišče, v naslednjem trenutku starejši par napotil na oddelek za naročnine na Čufarjevo, se zasukal okrog pete in izmed desetin ključev v hipu našel pravega za čakajočo novinarko, nekaj trenutkov za tem pa sprejel še kuverto. Pri tem se je vsakič prijazno nasmehnil, pozdravil in s kom še pokramljal besedo ali dve. Zaveda se, da je prva oseba, ki jo vidijo ljudje, ki pridejo v hišo, in da s tem po njem dobijo prvi vtis o RTV.
500-krat živijo
»Enkrat sem štel, kolikokrat v dnevu rečem 'živijo'. Od šestih do štirih sem jih naštel 500,« je ponazoril dinamiko svojega dela. Da se gostje oddaj počutijo bolj domače, kar v Google vtipka njihovo ime, jih po fotografijah prepozna in ko pridejo do mize, lahko že postreže z navodili: »Gospod Miran, takoj pridejo po vas.« Za tisti dan zadnji gost oddaje Dobro jutro je samo presenečeno pogledal in se nasmehnil: »A že kar veste, za kaj gre? Vsa čast.« Znane obraze, kot so Nuša Derenda, Tomaž Kavčič in Katarina Čas, takoj prepozna: »Te bi lahko kar spustil naprej, saj že vedo, kam so namenjeni.«
Nekateri ertevejevci se radi ustavijo in delijo z njim najnovejše čenče ali zaplete, ki jih težijo. »Jaz še nisem toliko v tem, saj sem tukaj šele dve leti. Kolega, ki ima daljši staž, je z vsem na tekočem.« Kot dober sodelavec seveda ni želel razkriti kakšnih pikantnih podrobnosti, je pa pripomnil: »Včasih moraš biti malo psiholog. Ljudje povedo, kar jih teži, in gredo dalje.« Tudi zunanji obiskovalci ali klicatelji so deležni vse pozornosti. »Ena gospa nas večkrat kliče za spored, druga pa pokliče, da jezno komentira izjave politikov po televiziji in potem odloži.« Ta bi lahko bila zgled za Veroniko iz Studia City. »Res je.«
Kot dan in noč
»Ljudje mislijo, da je to lahek poklic, kjer nič ne delaš. A poglej samo, kaj se je zgodilo v nekaj minutah. Po dnevni izmeni si res utrujen,« je pojasnil Vuksanovič. In res, novinarji so švigali sem in tja skozi vhod ter izhod, gostje so prihajali in odhajali, telefoni so zvonili, na ekranih z zapornicama pa se je vsakih nekaj minut prikazal avtomobil. Treh zaslonov na steni avle, ki prikazujejo tri nacionalne programe, včasih sploh ne opazi več. Da si nekoliko popestri delovno okolje, si sicer dolgoletni DJ v raznih lokalih po Ljubljani in prostočasni glasbeni ustvarjalec, ki rad komponira tako klasiko kot pop, ko najde čas, po tihem zavrti tudi nekaj glasbe. Jackson 5 in Blame it on the Boogie so vsekakor razvedrili deževen dopoldan. »Najhuje je, ko zunaj sije sonce, ti pa moraš ves dan čepeti noter. Takrat še posebej pomaga.«
Delajo po ruskem turnusu, od šestih zjutraj do šestih popoldne in obratno. Najprej je na vrsti dnevna izmena, sledi nočna in nato dva prosta dneva. »Na nočni se lahko malo odpočiješ od dnevne. Do Odmevov se še nekaj dogaja, hitro za tem pa je mir. Občasno prihajajo le še snemalne ekipe s terena, da pospravijo opremo, ob pol štirih pa pride prvi dežurni novinar.« Po polnoči po navadi pogasne luči in se zamoti s spremljanjem nogometa. »Zdaj imamo vsaj računalnik. Ne znam si predstavljati, kako je bilo prej, ko niso imeli niti mobilnega telefona. Jaz bi umrl od dolgčasa.« Ali pa se malo razhodi, »saj se po 12 urah sedenja zadnjica lahko krepko razboli.«
Nočne ure mu velikokrat popestrijo tudi »padalci«. »Oprostite, a lahko pri vas najamem sobo,« je v polomljeni angleščini vprašal starejši gospod, ki je očitno ravnokar priromal v mesto. »Čez cesto je hotel. Tam, kjer je svetleči napis. Pri njih vprašajte. Tukaj je nacionalna televizija.« Včasih ga obišče tudi pesniško navdahnjen brezdomec. »Bere nam svojo poezijo, saj napiše tudi po pet, šest pesmi dnevno, nekatere zelo zanimive. Pošilja mi jih tudi po elektronski pošti,« je eno od njih, podpisano s psevdonimom Barjanski, pokazal na zaslonu. Kdaj ga za konec tedna obiščejo tudi nočni veseljaki, ki včasih naredijo le krog ali dva v vrtečih vratih, ali pa vstopijo, se pošalijo z njim in se odpravijo naprej v noč.
