Igor Akrapovič: Iz podjetja ne sme nič, kar ni popolno

Takoj za krajevno tablo Malo Hudo, ki razmejuje to majhno vasico in Ivančno Gorico, je ena najbolj varovanih tovarn daleč naokoli. Pred vhodom je viden znak, ki prepoveduje fotografiranje. Prijazen varnostnik naju s fotoreporterko prosi, da mu izročiva mobilna telefona, in na sprednjo ter zadnjo kamero nalepi nalepko, ki onemogoča fotografiranje. V podpis dobiva še izjavo, s katero sva se zavezala, da po tovarni ne bova fotografirala. Mična uslužbenka, ki naju pospremi skozi moderne proizvodne prostore, je pozorna na vsak najin gib. Nasproti pride Igor Akrapovič. Odidemo v ogromno pisarno, ki je od proizvodnih prostorov ločena le s stopnicami.

Načrti vlade so zmerno optimistični, v okviru realnih možnosti, in bi lahko bili sprejeti. Vsaj upam, da bodo. Na eni strani vključujejo sicer minimalno, a vseeno, razbremenitev plač najproduktivnejših in izobraženih delavcev. Izplačilo 13. plače naj bi bilo v višini 70 odstotkov povprečne plače razbremenjeno dohodnine. Predlagali smo višje olajšave, vsaj v višini ene povprečne plače.

Po drugi strani je načrtovani dvig davka na dobiček za dokaj velik del gospodarstva zagotovo problematičen. V našem podjetju dejansko izkoriščamo veliko olajšav za razvoj in investicije, zato davka na dobiček ne plačujemo veliko in nas dvig stopnje ne bo preveč prizadel. Toda v številnih podjetjih z načrtovanim dvigom niso zadovoljni. Prepričan sem, da bi morala država prednostno spodbujati propulzivna izvozna podjetja, da bi se še aktivneje razvijala, predstavljala nove produkte in tako postala še bolj konkurenčna. Izvoz je trenutno vlečni konj slovenskega gospodarstva.

Čim manj naj se ukvarja z aktivnim spodbujanjem, kot je recimo dodeljevanje različnih nepovratnih sredstev. Naj vzpostavi le okolje, da bomo lahko normalno delali. Vsakič, ko vidim, da bo država začela deliti sredstva, se pojavijo podjetja v lasti nekaterih posameznikov, ki imajo morda tako imenovane boljše povezave. Zato tisti, ki bi morda bili res upravičeni, ne prejmejo ničesar ali pa le malo. Osebno verjamem, da je bil velik del domačih in evropskih sredstev porabljen nepravilno.

Ne. To je izjemno zapletena procedura, ki se po navadi konča na sodišču in z negotovim izidom traja več let. Dogajajo se celo takšni absurdi, da moraš nekomu, ki je v podjetju kradel in bil po več letih sodnih procesov pravnomočno obsojen, plačati odpravnino. Dokler ni pravnomočno obsojen, ga namreč ne moreš odpustiti. Primerov, ko smo zaposlenim izplačevali odpravnine, da so predčasno zapustili podjetje, smo imeli kar nekaj.

Zaposlujemo okrog 80 inženirjev in pet doktorjev znanosti. Problem je v tem, da je dohodninska lestvica izjemno progresivna. Zaposleni, ki prejemajo 5800 evrov bruto plače, morajo plačevati 50-odstotno dohodnino. Osebe v tem dohodninskem razredu za vsakih 1000 evrov, ki jih namenim za plačo, govorim o bruto bruto znesku, na račun dobijo le 280 evrov, ostalo pa prejme država. To je popolnoma nestimulativno. Pogosto se v našem podjetju, ko izplačujemo 13. in 14. plačo, zgodi, da nekateri zaposleni padejo v višje dohodninske razrede in morajo več plačevati za vrtec, kot so prejeli neto nagrade.

V šolstvu, na primer, bi bilo smiselno pogledati, katere kadre potrebujemo in katerih ne. Tudi pri plačilni disciplini je država naredila premalo. Seznam tistih, ki ne plačujejo socialnih prispevkov za zaposlene, bi moral biti hitro in transparentno javno objavljen. V Klubu slovenskih podjetnikov smo se zavzemali za to, da bi morala podjetja zaposlenim natančneje predstaviti višino bruto bruto plače, kajti še zmeraj prihaja do nerazumevanja teh terminov, predvsem s stališča dejanskih obremenitev dela.

Na drugi strani pa bi morala država v mesecu ali dveh delavce obvestiti, če jim njihova podjetja ne plačujejo prispevkov. Za nas, ki jih redno plačujemo, se to sliši irelevantno, vendar mora prispevke na koncu nekdo plačati. Tisti, ki normalno in pošteno delamo, smo nazadnje bolj obremenjeni. Tisti, ki na različne načine goljufajo, pa se izvijejo in država od njih ne prejme ničesar.

Zelo majhen, na britanskem trgu prodamo okrog tri do štiri odstotke izdelkov. Problem bo večji, če se bodo začele uvajati carinske dajatve.

Da, vendar če se nekaj podraži, potrošniki dobrin, ki jih nujno ne potrebujejo, v nestabilnih časih ne kupujejo. Izhod Velike Britanije iz EU bo zagotovo vplival na našo prodajo na tamkajšnjem trgu. Kratkoročni šok bo čutila celotna EU. Čas bo pokazal, kako se bo brexit izpeljal in kakšne bodo posledice. Evropa ne bo zlahka dopustila, da bodo Britanci po izstopu iz EU v enakem položaju, kot so zdaj, že zaradi zgleda preostalim ne. Po drugi strani bomo morali dopustiti možnosti za normalno poslovanje. Kakšen bo končni rezultat izstopa Velike Britanije iz EU, ne ve nihče.

Ne. Obremenitev plač za proizvodne delavce ni kritična. Večji problem so obremenitve za naše razvojnike in inženirje. Tega dela pa seveda ne morem seliti nekam drugam. Ker imamo vse objekte in testirnice v Sloveniji, njihova selitev namreč ne bi bila enostavna. Še najmanj v Azijo, kar so naredili mnogi naši konkurenti. To se je velikokrat izkazalo za katastrofalno napako. Po selitvi proizvodnje se je namreč kakovost njihovih produktov drastično poslabšala, masovno proizvajanje kopij pa je uničilo že veliko podjetij, ki so se spustila v takšne avanture. V Akrapoviču se dnevno borimo proti ponarejanju naših izdelkov v Aziji. V velikih količinah ponaredki prihajajo tudi v Evropo.

Večje količine so zasegli tudi v Mehiki in Hongkongu. Vsi ponaredki so bili izdelani na Kitajskem. Na spletnih velikanih Alibaba in Taobao oglase, v katerih ponujajo naše ponarejene izdelke, dnevno odstranjujemo. Toda ko neko podjetje zaustavimo, se to enostavno preimenuje.

Dokler Kitajska ne bo nehala aktivno podpirati ponarejanja blaga, kar počne danes, in bo njihovo izdelavo začela zaustavljati, do takrat bo to velik problem. Lastnik Alibabe je pred kratkim celo izjavil, češ kaj se razburjate, saj so nekateri ponaredki celo boljši od originalov. To je približno tako, kot da bi vzel knjigo znanega pisca, dodal dva stavka, jo začel prodajati kot svoje delo, naokoli pa razlagal, da je še nekoliko boljša od izvirnika.

Od pet do deset kosov tedensko. Z zadovoljstvom ugotavljamo, da so naši cariniki izjemno učinkoviti. Res pa je, da kljub vsemu nekaterim izpušnim sistemom uspe priti mimo postopkov, saj vsake pošiljke verjetno ne morejo odpreti in pregledati.

S podjetništvom sem se začel ukvarjati že v nekdanji Jugoslaviji. Razmere so bile bistveno težje, kot so danes. Ko smo začeli z izdelavo izpuhov, smo hodili po cevi v Italijo, jih v Monfalconeju ročno žagali na dolžino 1,2 metra in nato vozili čez mejo. Cevi iz nerjavečega jekla je bilo namreč v Jugoslaviji prepovedano uvažati.

Veliko ljudi govori, da je bilo včasih bolje. Morda imamo vedno nekako v podzavesti dobre, stare čase, vendar je bilo takrat izjemno težko delovati. Res pa je, da sta birokratska togost in okorelost nemalokje ostali. Recimo, s kmetijskim ministrstvom smo se devet let borili za zazidljivost parcel v okolici naše tovarne v Ivančni Gorici. Šele dva meseca po nakupu proizvodnih zmogljivosti v Črnomlju so postale parcele zazidljive.

Secop je od Danfossa kupil le proizvodnjo, ne pa nepremičnin. Sprva je Secop nepremičnine najemal, nato pa se je odločil, da bo proizvodnjo preselil na Slovaško. Ko so v Danfossu začeli prodajati nepremičnine, smo za to izvedeli in jih v treh mesecih kupili.

Čeprav so bili objekti relativno novi, so bili v dokaj slabem stanju. Nepremičnine smo obnovili in lani januarja začeli s selitvijo, pri čemer je bila večina selitvenih del narejena marca in aprila. Posledično smo imeli v proizvodnji rahel izpad produktivnosti, zdaj pa tovarna, v kateri je zaposlenih 650 od skupaj 880 delavcev, deluje s polno zmogljivostjo. Proizvodnjo smo preselili v Črnomelj, v Ivančni Gorici pa imamo med drugim livarno titana, razvoj, sedež in manjšo proizvodnjo za dirkalne ekipe.

V letu in pol smo zaposlili 150 delavcev iz okolice. Število na novo zaposlenih je celo presegalo takratne potrebe, predvsem zaradi predvidene rasti. Za varilce potrebuješ do leto in pol, da pridobijo potrebna znanja in veščine. Vozili so se v Ivančno Gorico. Težko je bilo integrirati v proizvodnjo tako veliko skupino na novo zaposlenih. Podobno je v razvoju: ko dobiš mlade inženirje, imajo tisti bolj izkušeni z mentorstvom tem mladim inženirjem izjemno veliko dela in to je za njih poleg vodenja projektov še dodatna odgovornost.

Nikoli. Sem velik nasprotnik dodeljevanja kakršnihkoli državnih sredstev. Prepričan sem, da je večina tovrstnega denarja zgrešila cilj. Bolje bi bilo, da bi država znižala davke in poskrbela za tiste, ki delajo, ne pa da razporeja denar. Na koncu se zgodi, da moramo evropska sredstva, ki so jih prejela nekatera podjetja, zaradi malverzacij celo vračati.

Zmotilo me je tudi, ko smo z vlado debatirali o olajšavah za razvoj in so se pojavili očitki, da z njimi nekateri goljufajo. In spet se pokaže želja po prevzemanju kolektivne odgovornosti in kaznovanju vseh, ker nekdo zlorablja dane možnosti. Država ima organe, ki morajo tiste, ki ne poslujejo v skladu z zakoni, ustrezno sankcionirati.

Če podjetja niso prezadolžena, pri bankah dobijo denar. Da bi morale banke dajati več denarja, kar govorijo posamezni politiki in poročajo mediji, je kontroverzno. Banke so v preteklosti posojale denar tudi podjetjem, za katere bi že hiter in enostaven pregled pokazal, da ne bodo preživela, nato pa smo morali izgube pokriti davkoplačevalci. Banke so postale malce bolj konservativne, kar je na dolgi rok smiselno. Toda po drugi strani se zato nekaterih projektov, ki imajo morda velik potencial, žal ne izpelje.

Ljudi pogosto pozivam, naj se lotijo podjetništva. Veliko jih nima dela, ima pa podjetniško idejo. A tistih, ki bi se odločili in startali ter prevzeli tveganja, je pri nas premalo. Prevečkrat poslušamo, kaj vse bi morala narediti država. Njena poglavitna in ključna naloga je, da ustvari ustrezno stimulativno okolje. Srečam veliko mladih z dobrimi idejami. Največji problem je v tem, ker se prehitro ustavijo ali prehitro postanejo zadovoljni in začnejo uživati. Prava podjetniška kultura ne obstaja. Morda so pod vplivom nekaterih ameriških filmov o hitri in enostavni obogatitvi. Že ob prvih zaslužkih začnejo na veliko trošiti, kupijo nov avto ali čoln. Ker smo živeli v Jugoslaviji, ko podjetništvo skorajda ni obstajalo, Slovenci ne vedo, kako je v posameznem obdobju razvoja podjetja treba ravnati. V Nemčiji in Avstriji učence že v šolah poučujejo, kaj naj bi bilo podjetništvo, pri nas pa se o tem premalo izobražuje.

V večini primerov podjetnikov, tudi mojem in od kolegov, ki jim je uspelo, prvih sedem let ni bilo drugega kot le delo, brez velikih dopustov in drugega luksuza. Drugače ne gre. Da podjetje finančno postaviš na noge in da vse teče, kot mora, je potrebno veliko časa, truda in odrekanja.

Ravno na proslavi 25-letnice začetkov sem sodelavcem pokazal fotografijo iz časov, ko sem se leta 1978 prvič peljal na dirko jugoslovanskega državnega prvenstva. Na pol končan motor smo naložili na prikolico in se odpravili na dirko. Takrat se je začela moja športna pot tekmovalca. Čeprav nisem imel veliko izkušenj, sem si motor sam pripravil. V športni karieri sem sicer pridobil nekatera znanja o predelavi motorjev, sploh štiritaktnih. Zato, da sem zraven malo zaslužil, sem sčasoma za različne tuje ekipe v razredu superbike začel pripravljati motorje za dirke. Hkrati sem delal pri pokojnem očetu, ki je imel v Buzetu obrt za predelavo plastike.

Ne, rojen sem v Ljubljani. Ker so bili v Jugoslaviji za obrtnike časi slabi, so se številni selili iz države. Starša sta se preselila v Buzet. Ker sem obiskoval šolo, sem ostal v Sloveniji, nato pa sem za očeta delal malo tu in malo tam, obenem pa tekmoval. Na koncu me je tudi žena nagovorila, naj začnem s samostojno potjo. Sprva sem predeloval tekmovalne motorje.

V Ivančni Gorici sem kupil nedokončano hišo, ki je imela spodaj garažo za tovornjake. Malo smo jo preuredili in začeli s predelavo motociklov. Že v mojih tekmovalnih časih sem zase izdeloval izpušne sisteme. Sprva sem kupoval izkrivljene cevi in izpuhe proizvajal s kolegi. Nato sem v Ljubljani pri Ivanu Bricu, bratu Rudija Brica, ustanovitelja Hermes SoftLaba, kupil krivilni stroj. Iz Italije sem na takšen in drugačen način vozil tankostenske cevi in začel izdelovati izpušne sisteme. Že po dveh letih sem imel zelo dobre rezultate.

Oče je prihajal iz Zenice. Naši predniki so bili hajduki in so se v BiH borili proti Turkom. Naš priimek izhaja iz tistih časov. Po poimenovanju izpušnih sistemov z blagovno znamko Skorpion sem imel leta 1996 težave s Fordom, ki je izdeloval istoimenske avtomobile. Prek svojih odvetnikov so me pozvali, naj preneham uporabljati to blagovno znamko. Ko sem se malo pozanimal naokoli, so mi rekli, da se s Fordom ne morem boriti. Zato sem se odločil, da izpušnim sistemom zamenjam blagovno znamko. Spraševal sem se, kakšno ime uporabiti, gledal sem po registrih. Privlačno ime je bilo praktično nemogoče najti, saj so bila bolj ali manj vsa zaščitena. Zato sem se odločil za priimek. Na začetku je bilo prisotnega malo strahu, vendar so se izpušni sistemi pod novo blagovno znamko na trgu uveljavili, posli pa so stekli.

Najprej smo osvojili avstrijski in nemški trg, prvi večji uspehi pa so prišli pred dvema desetletjema. Sprva z nemško ekipo Kawasakija. Dirkač Jochen Schmid je imel na svojem izjemnem nastopu na svetovnem prvenstvu v najvišjem razredu pokala superbike daleč najhitrejši motor. Zato so se pri Kawasakiju odločili za testiranje naših izpuhov, leta 1997 pa smo z njimi začeli sodelovati kot s prvo tovarniško ekipo. Leta 1999 so se Kawasakiju pridružile še preostale tri japonske tovarniške ekipe: Yamaha, Honda in Suzuki.

Samo s Hondo ne. V razredu motoGP je problematično sodelovati z dvema tako močnima tekmecema, kot sta Honda in Yamaha. A poleg Yamahe sodelujemo še z Ducatijem, Suzukijem in Aprilio, prihodnje leto pa bomo še s KTM.

Naš sistem sponzoriranja temelji na razvoju in dobavi izpušnih sistemov Sproti se dogovarjamo za obseg proračuna. Za letos bo znašal od 150.000 do 300.000 evrov za posamezne tovarniške ekipe. Izdelane izpuhe in razvoj ovrednotimo. Nekatere ekipe že pred polovico sezone porabijo dogovorjena sredstva. V teh primerih nam nadaljnji razvoj in dobave včasih kompenzirajo tudi z motorji, ki ostanejo v naši zbirki. Denarja pa ne dajemo nikoli oziroma le za osvojitev mesta svetovnega prvaka. Pri tem ne gre za velike zneske, od 20.000 do 50.000 evrov, odvisno od kategorije.

Do zdaj smo imeli v različnih disciplinah – motokrosu, supebikeu, motoGP … – skupaj 101 prvaka. Stoti je bil lani Jorge Lorenzo, ki se je udeležil tudi naše novoletne zabave z zaposlenimi. V letošnjem letu je v super krosu v ZDA zmagal tovarniški voznik KTM Ryan Dungey.

Veliko sem zmagoval na jugoslovanskih dirkah in dirkah Alpe-Adria. V kategoriji 250 kubičnih centimetrov sem nastopil na svetovnem prvenstvu.

Na Grobnik sem nehal hoditi, ko sem dobil otroke. Veliko mojih kolegov motorjev ni vozilo petnajst let, potem gredo pa na dirkališče. Če dlje časa nisi vozil in v glavi ne preklopiš, da nisi več mlad, znajo biti takšne vrnitve zelo nevarne. Motorji so hitrejši, refleksi pa so slabši, kot so bili.

Da, Ducati Diavel, vendar ga zaradi poškodbe in operacije kolena leto dni nisem vozil.

Proizvajalcev izpuhov je veliko, iz ZDA, na primer, prihaja Yoshimura, iz Evrope pa Termignoni in Arrow. Če pogledate piramido proizvajalcev izpušnih sistemov, je Akrapovič v samem vrhu, v super športnem segmentu. Obstajajo podjetja, ki prodajo več izpušnih sistemov in ustvarjajo več prihodkov, vendar so v nižjem delu piramide. Podobno bi lahko delovali tudi mi. Toda če sodeluješ s svetovno znanimi ter cenjenimi blagovnim znamkami v motorističnem in avtomobilističnem segmentu, in to pri tekmovanjih od motoGP do serije Le mans v avtomobilističnem segmentu, ne moreš izdelovati nizkokakovostnih in poceni izdelkov. Vsekakor moramo paziti na ustreznost portfelja naših produktov.

Turški dirkač Kenan Sofuoğlu, svetovni prvak v razredu 600 supersport, se je nedavno s tem motorjem peljal 400 kilometrov na uro. Lahko bi se peljal še hitreje. Neverjeten motor. Ima več konjev kot vsi drugi motorji, s katerimi tekmujejo v motoGP. Gre za tako imenovano odprto verzijo motocikla, ki ga ni mogoče registrirati za vožnjo po cesti.

Osnovna verzija, ki jo je mogoče registrirati in ima 240 konjev, stane okrog 25.000 evrov, tisti za dirke s 300 konji pa okrog 45.000 evrov.

Novi dušilec izpuha, ki sem ga osebno narisal in razvil, je celo malce prezgodaj sovpadel s tem projektom. Ko so predstavniki Kawasakija k nam prišli z novim motorjem, ki je na pogled malce futurističen, vsi do takrat izdelani izpušni sistemi nanj niso pristajali. Pokazal sem jim razvit prototip. Bili so navdušeni. Še bolj smo bili – pod narekovaji – navdušeni mi, saj smo morali projekt izpeljati v rekordno kratkem času.

Najprej smo izpuh izdelali iz karbona, nato pa iz titana. Za zunanji titanov plašč smo morali kupiti ogromno prešo, ki je stala dober milijon evrov. Prevoz preše je bil prava odisejada. Iz Nemčije do Črnomlja smo jo vozili sedem dni, samo ponoči. Prešo so morala dvigniti tri dvigala, celoten tovor pa je tehtal 125 ton.

Občasno kompozite izdelujemo tudi za druge. Dobavljali smo jih BMW, KTM … V livarni pa nekaj titana izdelamo za ohišja za vrtalne stroje v medicini. Izdelujemo tudi dele za različne stroje v živilski industriji. V primerjavi z drugimi kovinami titan ne oksidira in zdrži več. Veliko ga uporabljajo v vojski, medicini in letalski industriji. Največ povpraševanja po titanu imamo iz vojaške industrije, vendar za vojsko ne proizvajamo. To je proti mojim načelom in prepričanjem.

Kar veliko. Razvoj me najbolj zanima in stimulira pri mojem delu. Osebno se nikoli nisem najbolje počutil v poslovni, menedžerski vlogi.

V razvoju nas čaka še veliko dela. Emisijski režimi so čedalje strožji. Za motocikle obstaja standard euro 4, za avtomobile pa euro 6. Za testiranje emisij imamo lasten laboratorij.

Zahteve po zniževanju emisij so v nekaterih primerih že malo kontradiktorne. Dogaja se namreč, da zaradi teženj po nižjih emisijah avtomobili in motorji zaradi posledičnega poslabšanja učinkovitosti delovanja porabijo več goriva. Tega zakonodajalec najbrž ni predvidel. Naš razvoj izpušnih sistemov temelji na doseganju nižjih emisij in manjši porabi goriva. Skupaj s partnerji imamo veliko razvojnih projektov tudi v avtomobilski industriji.

Približujemo se 30 odstotkom, cilj pa je polovica. Za uveljavitev v avtomobilističnem segmentu, kar ni bilo enostavno, smo, podobno kot v motorističnem, potrebovali od sedem do osem let. Najprej smo startali z dirkami, kot so Audi Le Mans, Audi DTM, BMW DTM, Aston Martin ... V formuli 1 smo sodelovali z Bar Hondo.

Ne. V veliki večini poskušamo delati le takšne izdelke, ki jih lahko poimenujemo Akrapovič. V motociklizmu med drugimi podpiramo Yamaho, saj je naša blagovna znamka vidna na njihovih izpuhih. Če bi bila v formuli 1 na avtu ena manjša nalepka, bi nas to stalo okrog sedem milijonov evrov. Tega si ne moremo privoščiti. Obenem bi bilo iracionalno. Največ, kar lahko ponudimo v obliki sponzorstva, so naši izdelki.

Od 10 do 15 odstotkov. To ni veliko. Če upoštevamo kakovost naših izpušnih sistemov, bi bila cena lahko še višja.

Kar dobro. Imamo 22-odstotno rast prodaje. Predvsem v Evropi čedalje večji delež izdelkov dobavljamo neposredno v trgovine. Iz tujine naročajo pri nas, dobavljamo pa jim jih dnevno prek UPS.

Na novih trgih in segmentih, na primer v tako imenovanih plug-in hibridih. Z električnimi avtomobili se lahko peljemo 300, mogoče 400 kilometrov daleč. Če se hočeš pripeljati v München, se z njim ne moreš. S plug-in hibridi, ki jih napolniš čez noč, se je mogoče peljati okoli 50 kilometrov. Nekdo, ki stanuje v predmestju, se lahko, ne da bi onesnaževal okolje, odpelje v mesto in nazaj. Če kdo želi potovati kam dlje, pa uporabi motor. Toda pri hibridih je problem teža. Ta se ob vgradnji električnega dela poveča od 250 do 300 kilogramov. Zato se proizvajalci zdaj zavzemajo za znižanje teže avtomobilov. V Akrapoviču lahko težo izpuha zmanjšamo za 45 odstotkov, kar pomeni 15 do 20 kilogramov. To je razlika, ki se občuti tudi pri voznih performancah in porabi.

Letos jih bomo, kot trenutno kaže, ustvarili več kot 90 milijonov evrov. Če bomo nadaljevali z enakim tempom, bomo prihodnje leto imeli več kot 100 milijonov evrov prometa.

Upam, da ga bodo prevzeli otroci. Tako hči kot sin delujeta v podjetju. Poskušam najti tudi sposoben kader, ki zna odločati in voditi podjetje. Moram reči, da imam trenutno izjemno dobro ekipo.

Otrokoma sem že zgodaj rekel, da bosta v svojem življenju delala tisto, za kar se bosta odločila. Če bosta želela delati v mojem podjetju, bo to njuna, ne pa moja odločitev. Odločila sta se sama in začela delati. Ko nastopi mlajša generacija, so začetki zanjo težki. Sam sem startal na začetku, hči in sin pa sta se v podjetje vključila na neki točki razvoja. Da se je seznanil z vsem, je sin, ki končuje magisterij iz finančne matematike, v podjetju leto in pol spoznaval vse procese: od proizvodnje do razvoja.

Še vedno živim v hiši, ki so mi jo dali starši. Nimam jahte, niti vikenda. Že 12 let premišljujem o tem, da bi si ga zgradil, vendar za to ne najdem časa. Moj hobi je avdiofilija. V mlajših letih sem izdeloval zvočnike in s tem malo zaslužil. Dopustoval sem v Grčiji, letos pa v Italiji.

Perfekten izdelek. Pri tem sem brezkompromisen. Iz podjetja ne sme nič, kar ni popolno. Če ne delaš kompromisov pri kakovosti, stranke to cenijo. Vsak, ki kupi naš izpuh, ve, da ima maksimalne performance, je brezhiben, izjemno vzdržljiv ter narejen po najvišjih možnih standardih.