Potem se oglasi naš dolgoletni sodelavec Andrej, uspešen podjetnik, ki velikanske strokovne in podjetniške izkušnje s področja marketinga učinkovito podaja našim študentom. Že leta je med našimi najbolj priljubljenimi predavatelji in očitno zna optimalno združiti svoje znanje in izkušnje s pedagoškim erosom. Andrej je pred kratkim doktoriral, za kar si zasluži vse priznanje. Zdaj si bo počasi zaslužil tudi akademsko napredovanje in srečanje je namenjeno posvetu, kje in kako objaviti prave članke, da si prisluži naziv docent. Lov za članki in dobrimi objavami je »name of the game« našega posla. Po mojem pretirano, pedagoško znanje se postavlja v drugi plan.
Petra iz Kopra pošlje fotografije s sinočnje prireditve Podjetna Primorska. Pred kratkim sem naredil manjšo raziskavo o pomenu raznih podjetniških tekmovanj, ki jih imamo kar nekaj. Gazela je eno izmed njih. Govoril sem s prek 30 udeleženci različnih natečajev in med njimi naletel samo na dva nergača, ki sta trdila, da je to vse skupaj brez veze. Vsi ostali menijo, da so tekmovanja absolutno koristna za udeležence, saj se v procesu lahko veliko naučijo, dogodki pa so lahko pomembno pozitivno sporočilo za vse, ki se s podjetništvom šele spogledujejo. Naslednji veliki tekmovalni dogodek je prav Gazela čez slabe tri tedne.
Tudi pri nas na GEA Collegu imamo danes prijeten dogodek. Nastopno predavanje kolegice Ajde ob izvolitvi v naziv redne profesorice. Ajda nam je s svojo mladostjo in zagnanostjo lahko zgled akademske odličnosti. Zberemo se sodelavci in nekateri gostje in predavanje se začne. Majhen oblak na slovesnostjo je zgolj dejstvo, da je Ajda matematik in občutek je, da večina publike hitro izgubi v »preslikavah Jordanovih kolobarjev«, o katerih nam Ajda navdušeno pripoveduje, zato le modro kimamo in na koncu vljudno sprašujemo. Predavanje je obzirno kratko, po njem nazdravimo, pa jo imamo: našo ta trenutek edino redno profesorico. Čestitke, Ajda!
Naredilo se je čudovito popoldne, iz pisarne gledam Šmarno goro, tako da bi jo lahko prijel. Nujne stvari so pod streho, pomembnih, vendar ne nujnih v našem poslu nikoli ne zmanjka. Šmarno goro odkrijem vsakih nekaj let, ko me kdo nanjo spomni in potem začnem zagnano plezati nanjo. Letos sem bil več kot dvajsetkrat. Z vrha se vedno ponosno nekomu javim. Sanje o Šmarni »zmoti« klic uspešne podjetnice Brigite, ki je naša študentka. S kolegico razmišljata o magistrskem programu in potrebujeta malo pogovora. Z veseljem, določiva termin za naslednji teden in si zaželiva lep vikend.
Zazrem se v Šmarno in spet začnem načrtovati pobeg, ko zacinglja viber. Tina sprašuje, če imam minutko, da dorečeva nekaj zadnjih stvari o znanstvenem članku, ki ga packamo že več kot eno leto in minutka postane 30 minutk, malo o članku, malo o enem drugem članku in malo klepeta kar tako. Tina je pred nekaj leti v prestopnem roku podpisala za eno drugo fakulteto, ampak pametni ljudje odlično sodelujemo, tudi če smo v različnih ekipah. Tretji avtor v članku je moj doktorand Predrag. Ker ga že nekaj tednov nisem slišal in ne vem, ali kaj dela no doktoratu, ga pokličem iz avta, da mu popestrim petkovo popoldne. Prizna, da je malo zabušaval, da pa zdaj dela na polno. Mladina bi rekla: itak.
Ko se parkiram na parkirišču pod Šmarno goro (opremo vozim v prtljažniku) začne deževati. Vedrim kakih pet minut, nebo je sivo, da ne rečem črno. Razočaran se odpeljem domov. Tam ni prave družbe zame, vsak se ukvarja z nečem, zato se odločim: teden je bil naporen, ura spanca za uvod v vikend mi ne bo škodila. In res mi ni, ravno nasprotno! Potem se spomnim, da sem pozabil poklicati podjetnika Dušana, kralja velikih šotorov. Poskušam pomagati sestaviti eno zgodbo. Dušan seveda vedno obratuje in zmeniva se za sestanek.
Petek se konča, tako kot se mora končati: z vajo našega benda. Že dolga leta je ob petkih, tista v ponedeljek je bila samo nadomestna, ker vaja ne more odpasti, lahko se samo prestavi. V ponedeljek nisem napisal, kdo smo. Melanholiki. Ime benda se ni, ne vem kako, prijelo. Ampak ko ljudi spomnimo na našo največjo uspešnico, skoraj ponarodelo pesem, se vsakemu razjasni obraz. Kljub temu, da smo jo najbrž igrali že 10.000 krat, jo še vedno zaigramo na skoraj vsaki vaji. O Anja, o tebi se mi sanja... Kdor je ne pozna, mu ni pomoči.
