Precej nenavadno je, da namesto o literarnih kritičarkah nenehno govorimo o literarnih kritikih. Spolna slika je po eni strani posledica študijskega sistema, saj je pri nas več žensk višje izobraženih, zanimive se mi zdijo tudi teze, da je zato, ker je kritika z bivanjskega vidika potisnjena na rob, v današnjem seksističnem svetu žal logično, da so tam tudi kritičarke. Kritika navsezadnje na neki način trpi od mačizma in paternizma, ves čas se pojavljajo avtoritete, ki jo skušajo predstaviti kot nepomembno oziroma zavračajo posamezne kočljive zapise in njihove avtorje in avtorice. Zato tudi na kritiko gledam kot na težavo, ki bi jo lahko reševal feminizem. V luči povedanega je pomenljiv tudi letošnji odmik od ustaljenega podeljevanja Stritarjeve nagrade glede na dolžino »delovne dobe«, saj poznamo kritičarke, ki delo opravljajo že dlje in intenzivneje od mene.
Za večino ljudi je branje prostočasna užitkarska dejavnost, za vas je poklic, ki ni vedno zgolj prijeten, sploh v poplavi zelo povprečnih literarnih del, o katerih kritiki menda najmanj radi pišete. Se kdaj zgodi, da o kakšni knjigi preprosto nimate česa povedati?Zagotovo, takrat se skušam – to je pač moja poklicna slabost – držati splošnega. Tako si mislim, da ne bom naredil škode ne knjigi ne avtorju, in če se obenem pojavi še pet podobnih, zelo posplošenih kritik o nekem delu, pomislim, da je torej s knjigo nekaj vendarle narobe, in bralec bo to opazil. Sicer se mi zdi, da je vsako delo zanimivo; lahko piše denimo o kulturnih pojavih, ki so zanimivi zaradi vsebine, ali pa so sama kulturni pojav, ki je zanimiv, ker se je pojavil. Imamo recimo majhno serijo knjig o protestih, ki so lahko literarno strašno slabe, a prinesejo nekaj družbene kritičnosti, čeprav potem ugotoviš, da je že stokrat prežvečena.
Vaše kritike veljajo za zelo umirjene in analitične. A mladi slovenski kritiki se vse pogosteje očita pomanjkljivo argumentacijo in senzacionalizem. Kakšno je vaše mnenje o stanju mlade slovenske kritike?Sam res pišem bolj umirjeno, a to je moja osebna značilnost. Menim, da tudi v kritištvu nujno potrebujemo različne tokove – sam mogoče plavam v nekoliko klasičnem, ki je lahko povsem legitimen sopotnik ostrejšim pristopom, ki se jih pripisuje mlajši kritiki. Če velja mnoštvo resnic, je mogoče zavrniti vsak tekst, vendar ne smemo pozabiti, da so navedeni očitki največkrat manipulativni in služijo zavračanju odklonilnih kritik. Če smo pozorni, lahko vidimo, da so prav najslabše utemeljene kritike navadno potrjevalne.
Gre tudi za problem, ki ga je večkrat poudarila lanska nagrajenka Tanja Petrič, da kritiškemu prostoru manjka avtorefleksije, da nam torej manjka kritika kritike?V teoriji je dialoga dovolj, na praktičnih kritiških debatah pa vedno ponavljamo iste teme – kriza kritike, pomanjkanje prostora za objave in slabo plačilo. Paradoksalno torej v debatah o kritiki ni prave refleksije, saj bi bilo za začetek dobro premisliti vsaj mesto kritike, kdo je tisti, ki jo piše, ali je že vsak promocijski zapis založbe ali denimo gledališke hiše že kritika nekega dela. Želel bi si več kritiških intervencij, ki bi se postavile proti temu.
Kaj je potemtakem v okolju, kjer literarnih kritik pregovorno nihče več ne bere, sploh funkcija literarne kritike?Vedno bolj opažam, da se obračam navznoter, ne mislim si, da me veliko ljudi bere, kdo pa vendarle. Zdaj se denimo veliko govori o približevanju knjige bralcu, a bralec se po mojem mnenju sam odloči za podporo knjigi z nakupom. Kritika naj bo predvsem odpiranje prostora za dialog, ki nima nujno zveze z bralstvom ali založništvom. Ima torej akademski doprinos in refleksijo, ki ju mora gojiti še naprej. Kratkoročno se učinki morda ne bodo poznali, dolgoročno pač, saj ustvarja literarno okolje in vrši kanonizacijo.
Kje se torej srečujeta literarna veda in literarna kritika?Literarna kritika si izposoja iz literarne znanosti in drugih področij, denimo sociologije in filozofije. Obstaja jedro, v katerem so kritiki znane osnovne zakonitosti literarne vede, potem pa se vedno prilagaja trenutnemu duhu literature in družbe. Veliko se igram z mislijo, da bi začel v kritike vpeljevati ekofeminizem, ki se mi zdi aktualno teoretsko izhodišče. V tem vidim način novega branja del in vpeljave novih pogledov v naš akademski prostor prav prek literarne kritike.
Slovenija bo čez nekaj let častna gostja frankfurtskega knjižnega sejma. Katere prednosti v slovenski književnosti naj poudari?Gre za težko vprašanje, ki ga ne morem rešiti zgolj z omenjanjem najboljših del zadnjih desetih let, čeprav izdajamo tudi knjige, ki so v evropskem kontekstu nadpovprečne. Na tovrstnem sejmu moraš seveda razmišljati poslovno, »znamka« mora biti v ospredju, kar pomeni, da bomo morali sklepati kompromise. Če karikiram, smo, denimo, država nekdanje Jugoslavije, od koder prihaja veliko naše delovne sile, strašni Slovani smo… A to ni vprašanje za literarno kritiko, ki je zvesta temu, da poskuša iskati kakovostno literaturo, to je vprašanje za poslovneže in založnike.
