Presenečenje. Šok. Navdušenje. Za vse troje je v Wimbledonu v soboto poskrbel Sam Querrey. Teniški igralec, za katerega mnogi še slišali niso, je namreč v 3. krogu na kolena spravil Srba Novaka Đokovića (7:6 (6), 6:1, 3:6, 7:6 (5)). Možakarja, za katerega smo bili prepričani, da ni s tega planeta. Na turnirjih za veliki slam je namreč nanizal 30 zmag in nazadnje izgubil lani v finalu Pariza. Ali prevedeno, dobil je štiri zadnje turnirje, kar je nazadnje leta 1969 uspelo Rodu Laverju. Še več, na največjih turnirjih je pred četrtfinalom nazadnje izgubil leta 2009. »To je neverjetno, še posebno, ker mi je uspelo v Wimbledonu. Sem vzhičen in srečen. Imel sem tudi nekaj sreče s prekinitvijo zaradi dežja,« se je smejalo Američanu, ki je zabil kar 31 asov.
Prav asi so njegova posebnost. Še vedno je njegov rekord iz leta 2007, ko jih je zabil deset zapored. Tudi s surovo močjo, saj je žogica letela s hitrostjo do 227 km/h. »Je pozitiven, zabaven, dobrega srca in mož beseda,« pravijo srednješolski prijatelji, ki so ustanovili navijaški klub Samuraj, na največjih turnirjih pa ga spremljajo, oblečeni v majice, na katerih je izpisano SAMMY. »Želim biti med desetimi najboljšimi na svetu, se uvrstiti v četrtfinale turnirja za veliki slam in osvojiti Davisov pokal. Tudi če mi ne bo uspelo, bom s tem lahko živel,« je napovedal ob začetkih poklicne kariere v letu 2006. Mnogi so se mu posmehovali, da je preskromen. »Biti številka ena v ZDA je sicer super, toda mora si želeti še več. Postati mora borec, včasih malce neotesan in poln sebe. Vsak teniški dvoboj je bitka in nanjo moraš biti pripravljen,« ga je okrcal nekdanji kapetan reprezentance Jim Courier in dodal, da je preveč prijazen, da bi postal šampion. Ko beseda nanese na Davisov pokal, 28-letnik pravi, da so to najslabši spomini v karieri. Dvakrat je bila na robu raja, a bil v letih 2008 in 2012 poražen v polfinalu.
Sanjal, da bo šel po poti Agassija in Samprasa
Kot otrok, ki je rad igral tenis, je odraščal ob gledanju rojakov Agassija in Samprasa. »Idealiziral sem ju in si želel, da bom nekoč hodil po njunih stopinjah,« se spominja. Čeprav je teniško žogico udarjal od četrtega leta, pa odločitev, da si bo kruh služil prav z igranjem tenisa, ni bila lahka. Dobil je namreč šolnino univerze Južna Karolina, a jo zavrnil. »Prisluhnil sem nasvetu očeta,« pravi navdušenec za košarko, ki navija za Los Angeles Lakers. Oče je imel namreč podobno dilemo. Lahko bi poklicno igral baseball, a se je odločil za študij, kar je kasneje obžaloval. Tenis je tako njegova prva služba, ki jo počne z uspehom in 7 milijoni dolarjev na svojem računu. Zvezde mu svetijo močno, zato upa, da bo izboljšal trenutno 41. mesto na svetovni lestvici in se končno uvrstil v četrtfinale turnirja za veliki slam. Stopničko nižje je bil leta 2010 v Londonu in New Yorku.
