Predsedniku KPK g. Borisu Štefanecu bi zaploskal, če bi se s povečano protikorupcijsko aktivnostjo odzval na opozorilno pismo OECD in na obilico čakajočih pobud in prijav državljanov, saj ti vse bolj izražajo svojo zaskrbljenost nad stanjem v KPK. Vse več je tudi tistih, ki tej instituciji preprosto ne zaupajo več. Morda bi še lahko sprejel ravnanje predsednika KPK, če bi ta obsodil protipravno ravnanje predstojnikov, ki so z zlorabo zakona neupravičeno izplačevali dodatek za stalno pripravljenost, ki po svojem namenu pripada zgolj in samo nujnim interventnim službam, kot so zdravstvo, gasilci, službe zaščite in reševanja, veterina, policija, vojska, zapori in podobno. Zato famozna ugotovitev KPK, da dodatek ni privilegij, kaže na vso bedo umevanja plačnega sistema, saj se je zgodila celo v intelektualnem koncentratu, ki ga predstavljajo vodstva fakultet ljubljanske univerze. Nikakor ne moremo govoriti o spodrsljaju in nerazumevanju zakonodaje, ki je dovolj jasna za zaporske uprave, policijo in vojsko, a nerazumljiva intelektualni eliti, ki si je brez kančka sramu prisvojila kup denarja, ki ji po zakonu ne gre.
KPK ne omenja utemeljenega suma zlorabe javnih pooblastil vseh deležnikov, ki so odobrili in podpisali izplačila za stalno pripravljenost, temveč govori o dodatku k plači kot »obvozu« državnega varčevanja, kar kaže na nezavedanje o problemu protipravne rabe javnih sredstev in postavlja pod vprašaj namen predmetnega dejanja KPK, ki je v pričujočem primeru vulgarizirala nesporne ugotovitve inšpektorata za javni sektor. Zdi se mi nespodobno, da se KPK ukvarja z zadevo, ki jo je že pravnomočno končal IJS, ne loti pa se obilice v nebo vpijočih primerov korupcije, ki tako rekoč sistematično uničujejo finančno moč države, saj stotine milijonov evrov državnega denarja nenadzorovano izginjajo v zasebnih žepih.
KPK bi morala spremljati prepletanje javnega in zasebnega v javnih finančnih skladih, kjer so idealne razmere za protipravno ali pa vsaj negospodarno rabo javnih sredstev. Že davno bi morali obravnavati vsaj dva javna finančna sklada, ki imata vsak svoj finančni računovodski sektor, s primernim številom javnih uslužbencev, a vendar za njih naloge računovodenja in knjigovodenja opravljajo zasebniki, postopke javnih naročil v njihovem imenu in na njihov račun prav tako opravljajo zasebniki, delajo pa tudi študentje, ki so po pravilu sorodstveno povezani z zaposlenimi. Poleg vsega prej naštetega večina zaposlenih redno dobiva 20 odstotkov dodatka za povečan obseg dela, v enem od javnih skladov pa nekateri vodstveni javni uslužbenci celo kompenzirajo domnevne nadure, ki niso bile nikoli odrejene in najverjetneje tudi nikoli opravljene.
Naši člani, ki opozarjajo na zlorabe javnega denarja in javnih pooblastil ter pojave korupcije, pogosto postanejo žrtve šikaniranja in mobinga vodilnih delavcev in skupin, ki domnevne žvižgače izolirajo in jih z razno raznimi oblikami psihičnih pritiskov ter grožnjami s pravnimi sredstvi skušajo spraviti v brezupno situacijo, ko sami odpovedo pogodbo o zaposlitvi ali pa pristanejo na dolgotrajni bolniški.
Korupcija je postala neobvladljiv sistem koristolovskih socialnih omrežij, ki jih je treba sistematično trgati, kar pa je mogoče le na podlagi optimalnega sodelovanja organov pregona in posameznih prijaviteljev ter organizacij civilne družbe, zato je treba žvižgače optimalno zaščititi in najučinkovitejše zavarovati njihovo integriteto.
KPK naj se torej ukvarja s primeri korupcije, zlorab plačnega sistema, ki jih je pravnomočno dokazal inšpektorat za javni sektor, pa ni treba še enkrat obravnavati in tako izgubljati dragocenega časa, ki bi ga lahko namenili veliko pomembnejšim primerom korupcije, ki tako ostajajo nedotaknjeni.
Frančišek Verk, predsednik Sindikata državnih organov Slovenije