To je družba šestih moških na jahti v Egejskem morju. Najprej jih vidimo, kako v potapljaški obleki, s harpuno v eno roki in z ujeto ribo v drugi, prilezejo iz morja in z ribo zamahnejo po skali. Potem na jahti s tem ribjim ulovom triumfalno pozirajo fotoaparatu, v naslednjem prizoru pa drug drugemu slačijo potapljaške obleke. No, in prav to bo počel z njimi film Tsangarijeve: olupil jih bo. In sicer tako, da jih bo postavil v neko igro. Zato naj vas ne moti, če v tem filmu ne boste izvedeli veliko o njegovih likih, od kod so, kako so se znašli na tej jahti in podobno. Tsangarijeva je že v Attenbergu pokazala, da ji ni veliko do konvencionalne naracije in psihologizacije. Res je videti, kot da so se za to igro medsebojnega tekmovanja odločili iz golega dolgočasja ali zato, ker se jim ne ljubi kvartati, toda bolj od vsakršne motivacije je tu pomemben sam zastavek in proces igre. Gre za igro »kdo je boljši«, in ta, ki bo zmagal, bo nosilec prestižnega prstana Chevalier. Tako se torej formira neka »bratovščina prstana«, ki ji gre za to, kdo bo prstan osvojil, ne pa – tako kot tisti v Gospodarju prstanov – za to, da se ga uniči. Ampak v obeh primerih so s prstanom povezane zle sile, le da v Chevalieru niti najmanj ne tako demonske kot v Gospodarju prstanov.
Igra »kdo je boljši« je zelo minimalistična in na neki način tudi zagonetna. Kdo je boljši – v čem? In prav v tem je ves vic ali vsa poanta: da bi ta moška šesterica tekmovala v čemer koli, če bi se le lahko izkazala kot najboljša. V čemer koli, se pravi tudi v opravilih, kot je pomivanje posode (tega sicer ne počnejo, zato pa čistijo jedilni pribor, pomivajo okna, sestavljajo Ikeine omare), ki bi se resnim gospodom, kakršni so, morala zdeti neprimerna, če ne kar nedostojna. Ko jim zmanjka idej, začnejo ocenjevati svoje spodnjice, način spanja, obnašanja pri jedi, kuharske in druge sposobnosti, pri čemer je vprašanje jutranje erekcije sicer prva, ne pa edina stvar, zaradi katere lahko ponorijo. In ker ne vedo, kako drug drugega ocenjujejo, med sabo sklepajo in razdirajo zavezništva, se prilizujejo in žalijo. Pri tem so vseskozi smrtno resni, kar je včasih videti smešno le zato, ker jih režijski pogled tako ravnodušno opazuje. Če pa v filmu ne gre le za smešenje moške tekmovalnosti, potem le tako, da v njej, tej tekmovalnosti, vidimo metaforo »uspešne družbe«, katere primerek je ta moška druščina. V tej luči pa ni več smešna.
