Evropska prvenstva zato spremljam neobremenjeno, ker ne navijam za nikogar. Bolj se čustveno vživim v južnoameriške kvalifikacije za svetovna prvenstva in zlasti v južnoameriška celinska prvenstva (Copa America); slednja praviloma potekajo leto dni pred svetovnimi prvenstvi, od leta 2003 pa leto dni po njih. Letos pa je zaradi izjemne marketinške poteze – ob stoletnici tega najstarejšega nogometnega tekmovanja na svetu so namreč južnoameriško prvenstvo priredili posebej in izjemoma ter ga tudi poimenovali Copa America Centenario, predvsem pa je potekalo v ZDA, državi z največjimi stadioni in največjim obiskom tekem – pokal Amerike potekal istočasno kot evropsko prvenstvo. Kar manjka tej potezi, je samo nadgradnja, da bi nekdo konec julija organiziral še tekmo zmagovalcev obeh celinskih tekmovanj in bi tako dobili tudi uradno najboljše moštvo na svetu, ne da bi odigrali svetovno prvenstvo.
Pred mesecem bi stavil, da bo pokal Amerike osvojila Argentina, tako močni so se mi zdeli. Razočaranje nas »maradonistov« je toliko večje, ker je včeraj Argentina izgubila že tretji veliki finale zapored po svetovnem prvenstvu 2014 (z Nemci) in lanskem rednem pokalu Amerike (s Čilom, spet). Lionel Messi, petkrat v zadnjih sedmih letih razglašen za najboljšega igralca na svetu, je tako ostal brez srebrnine na sedmem velikem tekmovanju. Pod njegovo reprezentančno kariero lahko tako potegnemo črto: najbolj je briljiral na nepomembnih tekmah teh prvenstev in odpovedal v vseh, ampak v čisto vseh ključnih spopadih. To, da je v finalu ravno on zgrešil enajstmetrovko, je samo dodatna ironija usode.
