Hasan Hasan iz Kurdistana: Sanjam o nastopu na olimpijskih igrah

Leto in pol je živel na cesti

Sprva ju je s sestro pot prek Grčije vodila v Italijo, tam sta zaprosila za azil, nato sta odšla v Švico, kjer sta storila enako. Potem se je njuna pot razcepila. Sestra je dobila mednarodno zaščito, on ne. Toda vztrajal je, večkrat se je vrnil v Švico, čeprav so ga vedno zavrnili. Tako je brez doma živel razpet med Švico in Italijo, kjer je doživel marsikaj. Potem ko je leta 2013 v azilnem domu poskušal pomiriti prepir med stanovalcema in varnostnikom, so ga vrgli na cesto z obtožbo, da se je obnašal nasilno. Tedaj je postal brezdomec. Leto in pol je v Bolzanu in Vidmu spal na cesti, kjer so ga policisti vedno znova spraševali po dokumentih, ga vozili na policijsko postajo in ga nato vedno izpustili. Pravice do dela ni imel, prav tako ne denarja, zato je lahko jedel le na karitasu. V tistem obdobju je dobil pozitiven odgovor na prošnjo za mednarodno zaščito, vendar je za to izvedel kasneje, ko je bilo že prepozno. »Ker sem bil brezdomec, nisem imel domačega naslova. Zato mi niso mogli poslati odločitve.«

Da bi med bivanjem na cesti nekaj malega zaslužil, je začel prodajati marihuano. »Policisti so me dobili s 75 grami in aretirali. Za dva meseca sem moral v zapor. Takrat so mi rekli, da v Italiji nikoli ne bom dobil mednarodne zaščite.« Po tem je še petič odšel v Švico, tokrat zato, da bi obiskal sestro v azilnem domu. Našli so ga policisti in ga za 14 mesecev poslali v zapor v kantonu Graubünden. »Tam je bilo kot v hotelu. Lahko sem delal, plačali so mi 600 evrov na mesec, 200 so mi izročili takoj, preostalo so položili na račun in mi dali denar, ko sem zapustil zapor.«

Kasneje, ko je italijanska policija zbrala več podatkov in ko se je vrnil v Italijo, je zaradi starega greha še enkrat končal v zaporu v italijanski Gorici. Na sodišču ima še vedno odprt primer v povezavi s tem, zato se boji, da bi moral v Italiji znova v zapor. »Marihuano sem prodajal manj kot eno leto. Bil sem sam, brez vsega. Nisem želel obogateti, ampak zaslužiti denar za hrano. Nič drugega nisem storil,« je dejal in po premisleku dodal: »Huje je, da sem tukaj ilegalec. Očitno je to v Evropi zelo slabo.«

V Sloveniji je svoboden

V Gorici je spoznal Slovenca, ki mu je svetoval, naj poskusi za azil zaprositi še v Sloveniji. To je tudi storil. »V Sloveniji se počutim dobro, ker sem svoboden,« je dejal in iz žepa potegnil kartico prosilca za azil. »Po petih letih in pol je to prvi dokument, ki ga imam.« Pri nas je našel prijatelje, dekle, s pridom izkorišča tudi znanje jezikov. Govori kurdsko, farsi, angleško, nemško, italijansko in malo arabsko. »Vsega sem se naučil na ulici. V šolo sem hodil le eno leto, samo v prvi razred. Ko smo z družino deset let živeli v Iranu, mi namreč niso pustili hoditi v šolo, ker sem bil tujec.«

V Sloveniji se je vrnil k športu. Po šestih letih premora spet trenira tekvondo. Preden je odšel v Evropo, je bil prvak Kurdistana v kategoriji do 68 kilogramov. »Moje sanje so tekmovati na olimpijskih igrah. To bi bilo tako lepo.« Morda še ni prepozno, ima namreč 28 let. Sicer si želi predvsem ostati v Sloveniji. Pravi, da je ta zanj zadnje upanje. »Če bi lahko imel spet to, kar sem imel prej v Kurdistanu, bi se takoj vrnil in pozabil na Evropo. A tega ne morem narediti, kajti tam zdaj nimam ničesar več.« O vrnitvi resno ni razmišljal, le takrat je pomislil nanjo, ko je bilo najhuje. Ko se je počutil, kot bi umiral. »Morda bi bilo bolje, če bi se vrnil in bi me ubili, kot pa da bi vsak dan počasi umiral. Tako sem se počutil v Bolzanu, ko sem v zimskem mrazu spal na cesti.« Toda vrnitev v Kurdistan v resnici ne pride v poštev, kajti: »Borim se za svoje življenje in nikoli se ne bom nehal boriti.«