V petek, dan po tem, ko so se uporabniki tovarne Rog odločili, da bodo zavrnili ultimat mestne občine, naj se pridružijo rušenju tovarne ali odidejo, se je na dvorišču pred Socialnim centrom Rog znašlo pet novih obrazov. Iranci, ki so jih na isti dan izpustili iz centra za tujce v Postojni, so iskali streho nad glavo, kaj za pod zob in toplo besedo.
Požgali so mu dom
Ali Esmaeili je bil eden od njih. »V Postojni je bilo slabo, vendar vseeno bolje kot v Iranu. Zdaj, ko sem na prostosti, pa je še bolje. V tem trenutku sem srečen,« je dejal, preden je začel pripovedovati svojo življenjsko zgodbo. To je zaznamoval dogodek iz ranega otroštva.
»Star sem bil približno leto dni, ko so neki ljudje napadli naš dom. Zažgali so hišo.« In ga poškodovali. Dobil je hude opekline. »Imel sem opečene noge in roke. Prestal sem kakih deset operacij, a so mi morali odrezati prste. Rekli so, da ne morejo pomagati,« je dejal.
Razlog za napad je bil povezan s tem, da je njegova družina posedovala in tudi prodajala vino, kar je v Iranu nevarno početje. Zaradi istega razloga so imeli težave tudi kasneje. Predvsem njegov brat, ki je moral pred leti v ječo. »Eno leto je bil zaprt, potem je imel psihične težave, kajti dajali so mu neke tablete, od katerih je postal odvisen. Kasneje je padel v komo.«
Opekline Aliju niso povzročile le telesne hibe in bolečine, ampak tudi čustveno. »Bil sem stigmatiziran. Ljudje v Iranu so se norčevali iz mene, me zmerjali. To me je zelo potrlo, bil sem depresiven.« Kako je s tem zdaj, ko je v Sloveniji?
»Počutim se veliko bolje.« Njegova prva želja je, da bi dobil protezo. »Kasneje, ko sem bil že starejši, smo šli v Teheran k zdravniku. Rekel mi je, da me bodo še enkrat operirali, toda nato me je v roke vzel medicinski tehnik. Delali so nekakšen test, počutil sem se kot miš, na kateri delajo poizkuse.« Od doma, živel je v Isfahanu, je odšel pred približno desetimi meseci. Pobegnil je pred policijsko racijo, ki je spet potekala zaradi vina v njegovem domu.
Na prostosti, a brez strehe nad glavo
Slovenija ni bila njegova ciljna država, ampak Nemčija. »Ker mislim, da bi tam lažje dobil dobro medicinsko oskrbo.« Do obljubljene dežele ni prišel, kajti na meji med Slovenijo in Avstrijo so ga obrnili. Dokumentov ni imel, za mednarodno zaščito tudi ni želel zaprositi. V centru za tujce v Postojni je bil v postopku odstranitve iz Slovenije, a ni želel podpisati deportacije. Po petih mesecih so mu izdali milejši ukrep, dovoljenjem za bivanje zunaj centra za tujce. To za zdaj velja mesec dni. »V tem času se moram trikrat javiti v Postojni. Rekli so mi, da mi nato dovoljenje za zadrževanje v Sloveniji lahko podaljšajo za šest mesecev.«
Tako je spet prišel na prostost, kjer pa se mora znajti sam. Zagotovljeno ima namreč le nujno zdravstveno oskrbo. Kje bo spal? Kaj bo jedel? »Ne vem. Denarja nimam. Za prvo noč nam bodo prenočišče in hrano uredili ljudje v Rogu.« Nato je skupaj s preostalimi štirimi spal v hostlu, ki »pa je zelo drag, nočitev stane 15 evrov«. Kot je dejal Ali Esmaeili, ima eden od njih nekaj denarja, tudi sicer pomagajo drug drugemu, večkrat pa jedo in se družijo v Rogu, kjer v dneh obrambe tovarne pripravijo dva obroka na dan. »Upam, da nekaj denarja dobim tudi jaz, kajti poklical bom domov, naj mi ga pošljejo.«
Toda njegova glavna skrb ostajajo roke. Neizmerno si želi zdravstvene oskrbe, ki bi mu zagotovila protezo. »Zaradi tega si še vedno želim v Nemčijo, vendar tja ne bom odšel, če mi Slovenija tega ne bo dovolila. Če mi bo, bom pa šel. Zaradi zdravnikov.« Vendar imamo zdravnike tudi v Sloveniji. Bi želel ostati, če bi dobil želeno zdravstveno oskrbo? »Seveda. Če mi v Sloveniji lahko pomagajo, bom zelo vesel.« Človeka, ki bi mu pomagal, še ni našel.
