Živahen vrvež, ki je vladal pred ljubljansko dvorano Union, je bil za nedeljsko jutro kar nekoliko nenavaden. Še bolj nenavadno bi se utegnilo komu zdeti dejstvo, da je bilo med približno tristo prisotnimi vseh starosti kar nekaj takih, ki so bili oblečeni v kimono ali katera druga tradicionalna japonska oblačila, četudi niso bili sicer prav nič japonskega videza. Hkrati je bilo pred dvorano tudi precej Japoncev, ki pa so se vsaj v oblačilnem pogledu bolj nagibali h globalno uveljavljenim elegantno-poslovnim krojem. Toda morebitno čudenje bi se hitro razpršilo ob vzroku za zbiranje vse te množice: Ljubljano je namreč obiskal 93-letni dr. Genšicu Sen, sloviti mojster čada, japonskega čajnega obreda, nekdanji vodja priznane šole Urasenke in neposredni potomec znamenitega Rikjuja Sena, zenovskega mojstra iz 16. stoletja, ki velja za začetnika tradicije čada kot duhovno-estetske prakse, v njeni navidezni preprostosti usmerjene k doseganju štirih načel harmonije, medsebojnega spoštovanja, čistosti in spokojnosti.
Pot do miru in sožitja
In vzrok za ta ugledni obisk? Genšicu Sen v zadnjih letih precej potuje po svetu z željo po »širjenju miru skozi skodelico čaja«. Tako je v počastitev slovensko-japonskega prijateljstva in 25. obletnice samostojne Slovenije včeraj najprej izvedel tradicionalni obred darovanja čaja, nato pa je nekaterim izbranim gostom razdelil še skodelico močnega in gostega zelenega čaja (koiča), namenjenega le za posebne priložnosti, ter pripravil krajše predavanje o pomenu čaja kot sredstva za preseganje delitev med ljudmi. »Ne gre samo za to, da si potešimo žejo; med pitjem čaja lahko ozavestimo svoj odnos do sveta in drugih ter poiščemo pot do medsebojnega sožitja,« je pojasnil pozneje.
Čeprav je bila dvorana povsem polna, je v njej že nekaj minut pred napovedanim začetkom dogodka vladalo nekam slovesno vzdušje, slišati je bilo le pritajeno šepetanje in kakšno polglasno izrečeno besedo. Na levi strani odra je čakala preprosta mizica z enim samim stolom in pripomočki za izvajanje čajnega obreda, na desni strani so bili pripravljeni sedeži za goste. Res popolna tišina pa je zavladala, ko se je po himnah obeh držav na oder z gibkimi koraki povzpel še vedno čili mojster in z zbranimi gibi začel obredno darovanje čaja: najprej je umetelno razgrnil in znova zložil prtič, s katerim je simbolno obrisal prah s skodele, namenjene pripravi čaja, nato pretehtano privzdignil pokrov velike posode z vodo in ga počasi odložil ter z majhno leseno zajemalko zajel nekaj tekočine, ki jo je s pomočjo bambusove metlice spretno zmešal z zelenim čajnim prahom – vse to z natančnimi, osredotočenimi kretnjami. Nato je skodelico s čajem odnesel na majhen oltar sredi odra, okrašen s kaligrafijo in cvetličnim aranžmajem. Po daritvenem obredu so na oder prišli še povabljenci, med njimi nekdanji slovenski predsednik dr. Danilo Türk (ki je menil, da se mora Slovenija ob jubileju »zazreti tudi v globino« in da »vrednote čada zadevajo vsakogar med nami«) ter njegova soproga Barbara Miklič Türk, japonski veleposlanik Keidži Fukuda in Akira Kimura, predsednik družbe Toyota Adria. Zanje je Sen pripravil novo čajno mešanico, ki so jo popili iz iste skodele.
Misliti je treba na skupnost
»Prvič sem v Sloveniji in name je naredila izjemen vtis,« je zatrdil Genšicu Sen po tistem, ko se je vsem vljudno zahvalil za prihod. »Narava je čudovita, dežela krasna – ležerno vzdušje in prisotnost tradicije na vsakem koraku me spominjata na moje rojstno mesto Kjoto.« Po ugotovitvi, da je prišel ravno ob pravem trenutku, torej na sam praznik države, je dodal, da je čaj na Japonsko prispel v burnem zgodovinskem obdobju in prinesel mir. »Ne moreš namreč mahati z mečem in hkrati piti čaja,« je slikovito ponazoril častitljivi gospod, tudi Unescov ambasador dobre volje in nosilec vrste častnih funkcij in visokih naslovov, za naštevanje katerih bi bil ta članek prekratek. Čaj je Sen med drugim pil s prejšnjim papežem, večkrat ga je ob različnih priložnostih postregel tudi v ameriškem senatu in generalnemu sekretarju OZN. »Druga pomembna razsežnost čajnega obreda je občutenje povezanosti z naravo: skodelica predstavlja zemljo, zelena barva čaja pa vse, kar raste iz nje,« je še pristavil. »Ob zbranem uživanju čaja se zavemo, da ne smemo misliti samo nase, temveč tudi na druge. In tudi država lahko napreduje le tako, da vsak med nami deluje v dobro skupnosti,« je še položil na srce navzočim.
Sledil je podrobnejši prikaz čajnega obreda s spremno razlago, ki so ga pripravili člani slovenske podružnice šole Urasenke ob pomoči japonskih kolegov. Predstavili so, kako doma postrežemo čaj gostom na japonski način in na kaj moramo biti pri tem pozorni (med drugim na to, da je treba hoditi »s počasnim, drsajočim korakom«, kot je pozneje opomnil Sen – odločno korakanje bi bilo v neskladju s kontemplativno naravnanostjo obreda). Za konec so si lahko vsi tisti, ki do takrat še niso prišli na vrsto, še enkrat privoščili pokušnjo čaja in slaščic.
