Dan zgodovinske odločitve Britancev se je začel zelo glasno: z gromi, strelami, nalivi in poplavami, vsaj na jugovzhodu Anglije, posebno v Londonu, nad katerim je večji del noči besnel vihar. Zagrmelo je kmalu po polnoči, ko so politiki končno utihnili. Po viharni noči ni posijalo sonce. Britanci so se včeraj zbudili v siv soparen dan, ki so ga kar naprej spremljali nalivi. Za danes je napovedan sončen poletni dan.
Bogec se krega, a na koga?
V proevropskem taboru niso skrivali nelagodja zaradi možnosti, da bi grome in strele njihovi volilci v prestolnici razumeli kot »znamenje z neba« zaradi napovedi anket, da bo velika večina Londončanov glasovala za to, da Britanija ostane v EU.
A morda se je »bogec kregal« zaradi brexitskega tabora. Poplavilo je vrsto volišč. Dve so morali začasno zaprti. Eno so morali preseliti na avtobus, drugo v zasebno garažo. Na eno od poplavljenih volišč je kar nekaj volilcev prišlo bosih, potem ko so se sezuli in si zavihali hlače, preden so zakorakali v vodo. Nekateri zagovorniki nadaljevanja članstva so se bali, da je deževen nevihten dan zmanjšal volilno udeležbo »njihovih« volilcev, ki so manj zagrizeni kot brexitski volilci, a so bile na številnih voliščih že zjutraj dolge vrste. Tudi na cestah so bile zaradi poplav v Londonu ves dan neskončne kolone vozil. Moja običajna desetminutna vožnja z enega na drugi konec Wimbledona je trajala dobro uro. Zaradi stoječega ali počasnega prometa sem prvič na vozilih opazil zastavice z napisom »Leave«. Največ jih je bilo na tovornjakih. Zastavic »Remain« ni bilo videti. Brexitski tabor je bil na referendumski dan veliko bolj opazen.
Ideali in denar
Na našem volišču v Wimbledonu do večera ni bilo vrst ali gneče. V najbolj priljubljenem pubu Alexandri, ki je samo nekaj sto korakov proč, je bilo pozno popoldne veliko več ljudi kot ponavadi. Bili so tišji kot ponavadi. Zaradi zadnje nevihte (res je lilo kot iz škafa), zato, da bi se se lažje odločili pred oddajo glasu, ali zato, da bi zalili križec, ki so ga že napisali na volilni listič? Ko je dež ponehal, se je pub precej izpraznil.
Vsi znanci, ki jih videvam v pubu, so mi na vprašanje, ali so že glasovali, odkimali. »Še vedno razmišljam, prijateljček,« je rekel eden. Njemu podobnih, ki naj bi usodno vplivali na končno odločitev, naj bi bilo še včeraj zjutraj okoli petina.
Med volilci, ki so se ves dan pojavljali v medijih, sem si najbolj zapomnil volilko Georgie Erangey. »Samo to upam, da bomo ravnali v skladu z našimi ideali in našo odgovornostjo in ostali v Evropi in delali skupaj za to, da bi bila svet in Evropa boljša kraja,« je med drugim dejala. Idealistka. Nekatere bolj kot ideali zanima denar. Na borzah očitno niso verjeli anketam, ki so do zadnjega napovedovale zelo tesen izid, ampak stavnicam, ki so napovedovale solidno zmago zagovornikov članstva in minimalno verjetnost brexita. V spominu ostaja tudi včerajšnje telefonsko sporočilo mojega starejšega sina, ki je med svojimi prijatelji in sodelavci vodil osebno proevropsko kampanjo. V njem je jezno ugotavljal, da ni prav, da imajo pravico na referendumu glasovati devetdesetletniki, na katere takšna ali drugačna odločitev ne bo imela velikega vpliva, če je nimajo šestnajstletniki, kot je njegov mlajši brat, ki imajo pred seboj še celo življenje. Mladi proevropski aktivisti, ki so se bali, da se veliko mladih ne bo udeležilo referenduma, so si včeraj pomagali tudi s posebnim britanskim smislom za humor. V tetovažnem salonu v Sohu so na primer ponujali zelo neresne brexitske tetovaže. Brezplačno. »Brexit je kot tetovaža. Za vedno,« so sporočali proevropski lastniki, ki so se povezali z gibanjem mladih »Mi smo Evropa«. To je ocenilo, da je brexit kot slaba tetovaža: »Če boste sprejeli napačno odločitev, se boste v petek zjutraj zbudili in jo resnično obžalovali vse življenje.«
