Večni direktor Narodnega doma

Odkar se je direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik leta 2014 upokojil, je Vladimir Rukavina zasedel položaj »kulturnega« direktorja z najdaljšim šefovskim stažem v Sloveniji. Pisalo se je leto 1992, ko je Rukavina prepričal vodstvo občine, da mu je predalo v upravljanje zgradbo nekdanjega doma JLA, in postal je direktor novoustanovljenega Kulturnega zavoda Narodni dom Maribor. Danes, 24 let kasneje, razmišlja o tem, da bi – podobno kot Rotovnik – v »svojem« zavodu dočakal upokojitev. Sedanji direktorski mandat mu poteče prihodnje leto. »Vas torej zanima še en direktorski mandat?« je v pogovoru za časopis Večer zanimalo novinarko Branko Bezjak. »Kaj pa naj delam?« ji je odvrnil Rukavina. »Prihodnje leto bom star 59 let. Časi, ko so me vabili v tujino, so mimo. V nekih starih časih bi se upokojil ali bil kje svetovalec. Bojim se tudi, da bi s kakšnim neustreznim imenovanjem uničili to, kar smo tukaj gradili 25 let.« Letošnja štiriindvajseta izvedba festivala Lent, najbolj prepoznavnega produkta Narodnega doma Maribor, se začenja danes. V preteklih letih je festival doživel veliko »kriznih« sprememb, proračunsko krčenje ga je med drugim s šestnajst dni skrajšalo na devet dni. Rukavina si želi, da bi festival finančno bolj množično podprli občani z nakupom vstopnic, tako imenovanih lent. »Maribor je res ubogo mesto,« ugotavlja. »Razlog je delno v tem, da ljudje res nimajo denarja, malo pa je prisoten tudi sindrom, da raje gledajo čez plot. Tudi tiste solidarnosti, pripadnosti ni več. Da bi torej prispevali vsaj 20 evrov, kolikor stane lenta v predprodaji.« Prepričan je, da bo ne glede na njegovo direktorsko dolgoprogaštvo Lent obstajal tudi po njegovem odhodu. »V očeh nekaterih sem res sinonim za festival, a po eni strani sem moral biti izpostavljen, da sem imel dostop do sponzorjev, da smo zadeve uredili,« pravi Rukavina.