»V decembru sem naredil načrt, kaj bom delal po italijanskem Giru, ki je bil zame vrhunec (z etapno zmago, op. a.). Izbral sem Slovenijo. Da bo zame nekaj novega na tekmovalnem programu, ne le francoski Dauphine ali Švica. Želel sem zmagati in videti deželo kot turist. Nekaj posebnega je bilo voziti dva dni v rumeni majici. Bilo je prvič, prej sem vedno zmagal zadnji dan. Čudovito, lepo, zeleno imate in nekoč se bom vrnil,« je Rein Taaramäe (Katjuša), junak 23. izvedbe dirke Po Sloveniji, delil navdušenje na cilju v Novem mestu. Estonijo je kot deseto državo vpisal na seznam večnih. Za nameček je tudi Rus Aleksander Poršev z zmago v ciljnem sprintu poskrbel, da je bila ruska rdeča zasedba v središču pozornosti na novomeškem Glavnem trgu.
V najmočnejši zasedbi elitnih ekip doslej, kar Slovenijo uvršča med stoterico največjih dirk na svetu, so med 28 slovenskimi kolesarji izstopali zlasti petouvrščeni veteran Jure Golčer (Adria Mobil), že pozabljeni Jani Brajkovič (9. mesto), najboljši hribolazec Jan Tratnik (Amplatz-BMC), tudi najhitrejši Slovenec na sobotnem kronometru Celje – Celjska koča, medtem ko je mladi Novomeščan David Per (Adria Mobil) s šestim mestom mešal štrene sprinterjem v domačem mestu.
Per vedel, kako odpeljati zadnji ovinek in tlakovce
Popoldansko deževje je žal malce pokvarilo nedeljski sprinterski festival. Mokra cesta pomeni »veselico«. Okoli šest kilometrov pred ciljem so po asfaltu brez resnih poškodb oddrsale sanje dolenjske puščice Marka Kumpa (Lampre), da bi ponovil leti 2009 in 2015. V spremenjenih okoliščinah je izkušnje učitelja v vlogi športnega direktorja Boštjana Mervarja, ki bo nemara imel večno bero rekordnih sedmih zmag na slovenskem touru, najbolje uveljavil visokorasli David Per. »Vedel sem, kako odpeljati zadnji ovinek in tlakovce. V zaključnih krogih sem vedno pridobival. Zadnji ovinek sem zvozil četrti v koloni, bil v cilju šesti. Da, odločala je tudi moč,« je priznal David Per, potem ko je za centimetre prehitel tudi ugledna sprinterja Elia Vivianija in Sacha Modola, za katerima sta po letnem proračunu skoraj 50- oziroma 100-krat bogatejši zasedbi Sky in Lampre s slovensko trojico.
V takem razmerju je treba šteti tudi Golčerjevo peto mesto. Ni zaman najboljši kolesar v zgodovini dirke. Za tretjim Čehom Janom Barto je zaostal deset sekund. Pred začetkom bi takoj podpisal, da bo v dvanajstem nastopu znova peti kot 2002. »Zame je to velik dosežek. Iskati sekunde za nazaj nima pomena. Glede na konkurenco in moja leta je dosežek še posebno dober. Šlo je za zelo kompleksne etape, vrhunske ekipe, vrhunsko dirko. Vsi, tudi Taaramäe, s katerim sem se pogovarjal na dopinški kontroli, so jo hvalili. Le ceste ne,« je pripomnil Jure Golčer in z dosežkom tudi selektorju Gorazdu Štanglju poslal sporočilo, da naj razmisli za Rio. Kot Nostradamus je že pred dirko edini napovedal, da bosta kraljevala Taaramäe in Diego Ulissi, zmagovalec kronometra na Celjsko kočo: »No, malo se le spoznam na kolesarstvo.«
Nov začetek za Brajkoviča
Srečno zgodbo je pisal Jani Brajkovič. Ni šlo toliko za deveto mesto. »Prelomni dnevi so za mano. Končno lahko normalno dirkam,« je bil vesel, medtem ko so ga otroci vsega mokrega in umazanega že vlekli za rokav. »Deveto mesto je le majhen bonus, saj vemo, da v kolesarstvu štejejo le zmage. To je zame nov začetek. Mislim, da se mi po zelo težkih letih, ko so mi mnogi govorili, kaj sploh še vztrajam, obeta še lepa prihodnost. Težave s srčno aritmijo so po operaciji mimo in sedaj se bom lahko osredotočil na trening. Tudi danes v dežju nisem 'zmrznil', čeprav bi mi v takih razmerah že na startu padla motivacija. Ja, lahko bi rekli, da je to moja vrnitev,« je po bil po uspelem »resetiranju« srečen Belokranjec.
Na svečanih razglasitvah najboljših si je svoj (velik) delček pozornosti kot edini Slovenec izboril le borbeni Idrijčan Jan Tratnik, član nizkoproračunske avstrijske ekipe Amplatz-BMC s slovenskim spremljevalnim osebjem z Lukom Želetom na čelu. Majica hribolazca je druga po prestižu za rumeno. »Zadnji dan sem le pazil, da najbolj nevarni belgijski prvak ni bil med ubežniki, in nabiral točk na gorskih ciljih. Majico sem imel pod kontrolo. Ob taki konkurenci to veliko šteje. Želel sem se pokazati tudi v kateri od etap, a prva se mi je ponesrečila, v tej zadnji nisem upal tvegati, sicer bi mi ob novem padcu v komolcu vse železje lahko pogledalo ven. Dirka? Poglejte, po Avstriji bo letos vozila le ena super ekipa. To veliko pove,« pristavi.
