»Težko mi je. Vsak dan se mučim, ne morem v miru spati. Hudo je... Nisem slab človek...« je včeraj na sodišču jokal Janez Žurga, ki je 17. decembra lani na Rakeku umoril očima Dušana Stražiščarja. Po trditvah tožilstva je 61-letnika najprej močno pretepel, ga nato kar petnajstkrat z nožem zabodel v obraz, vrat in hrbet, ko je omahnil na posteljo, pa ga je z blazinama zadušil. Z očimovim avtom, na katerega je namestil ukradene registrske tablice, se je nato odpeljal proti morju, med potjo pa materi sporočil, kaj je naredil. V Ankaranu je poklical na 113, povedal, kaj je zagrešil, in tako so ga prijeli. Žurga ima precejšnje duševne težave, moril pa naj bi v bistveno zmanjšano prištevnem stanju.
»Mama, nisem jaz vsega kriv«
Petindvajsetletnik je že v preiskavi povedal, da je bil očim pogosto vinjen. Tako do njega kot do mame je bil nasilen in hudoben. Večer pred tragedijo je prišel domov na Rakek, kjer sicer že nekaj časa ni živel, in prosil, ali lahko prespi. Očim mu ni dovolil, zato je skrivaj prespal v kleti, zjutraj pa spet potrkal na vrata. Stražiščar se za njegove prošnje, da je lačen in premražen, ni zmenil. Jezno naj bi ga začel odrivati in poditi, o tem, kaj se je zgodilo po tem, pa v preiskavi ni želel govoriti. »Resnično obžalujem, nisem si mislil, da bo prišlo do česa takega. Mislil sem le prositi, ali lahko ostanem. A je bil napačen trenutek. Razjezil se je in rekel, naj grem ven,« pa je svoj zagovor začel včeraj. In tudi, da je očim nato zagrabil za nož, začela sta se prerivati, nato se je Stražiščar zatekel v sobo, on pa je šel za njim. »Potem se je nekaj hudega zgodilo, še jaz ne vem točno, kaj. Bila je taka situacija, da se na žalost ni moglo izteči drugače,« je v joku zaključil. Na vprašanja ni želel odgovarjati.
Ko so nato v sodno dvorano poklicali Gordano Stražiščar, je tiho dejal: »Mama, rad te imam.« A se ni odzvala. Na vprašanje predsednika senata Gorazda Fabjančiča, ali bo pričala, je slabotno odgovorila, da tega ni sposobna. Že naslednji hip se je iz nje izvilo presunljivo ječanje, potem pa bi omahnila na tla, če je ne bi prej ujela pravosodna policista in jo zvlekla na klop. Hitro so poklicali hčerko, ki je zunaj prav tako čakala na pričanje, a je tudi ta ni mogla spraviti k sebi. »Mama, nisem jaz za vse kriv!« je ob tem zastokal obtoženi in se držal za glavo. Fabjančič je nato dal izprazniti sodno dvorano, dokler nesrečnice niso odpeljali reševalci.
Stražiščarjeva je zaslišana v preiskavi najprej povedala, da se sina boji in da ga noče videti. A pozneje tudi, da ji je zelo hudo, ker je izgubila tako moža kot sina. »Ne morem ne živeti ne umreti,« je tarnala. Po njenih besedah med sinom in Stražiščarjem ni bilo večjih sporov, za Janeza sta z možem dobro skrbela in mu tudi samo dobro želela. »A hotel je, da je vse po njegovo, želel je uveljavljati svojo,« je še pridala. Včeraj so to izjavo prebrali v celoti. Žurga je dejal, da je doma ubogal in bil ponižen. »Nikomur nisem nič zameril, nikogar sovražil ali želel kaj slabega. Nisem pa bil pravi sin, pravi brat, bolj so bili pomembni drugi. Če bi imel pravo vzgojo, bi bil morda boljši človek,« je dejal in s tem namignil na razmere, v katerih je živel kot otrok.
Po Nemčiji vse drugače
Da mu res ni bilo lahko, sta potrdila tudi njegova starejša polbrat in polsestra, ki s Stražiščarjem sicer nikoli nista živela. Ko je bil Žurga star 16 let, ga je očim vrgel iz hiše. »Klical me je, in ko sem prišla tja, je bil pred vrati. Dušan je rekel, da mora oditi, z mamo pa se ni dalo pogovarjati, ker je bila na pomirjevalih. Vzela sem ga k sebi. Prosila sem že za skrbništvo, potem pa se je želel vrniti k mami,« je povedala polsestra, ki je takrat že imela svojo družino. Po njenih besedah je bil zlat otrok, srčen in umirjen. Ko je bil star eno leto, se je mama ločila od njegovega zdaj že pokojnega očeta. O obtoženem kot o veselem, zdravem otroku je pričal tudi polbrat. Bil je zelo navezan na mamo in tudi ona sprva nanj – a potem je začela postavljati partnerja na prvo mesto. Kot je dejal, Stražiščar ni bil fizično nasilen, psihično pa. »Bil je strog režim. Na primer – kuhinja je bila zaprta ob osmi uri. Če je Jani prišel pozneje, ni imel kaj jesti. To je naročil Dušan,« je opisoval.
Tako polsestra kot polbrat sta pričala, da se je Žurga zelo spremenil, ko je že pred časom prišel z nekega usposabljanja v Nemčiji. Niso vedeli, kaj natančno se je takrat zgodilo, naj bi ga pa nekdo močno pretepel. Po tistem je postal drugačen, mučila ga je preganjavica, tako da je poiskal psihiatrično pomoč in bil kar nekajkrat tudi hospitaliziran. Oba sta govorila z njim večer pred tragedijo in oba opazila, da je nekaj narobe. »Govoril je panično. Da mora iti, da ga iščejo...« je opisal polbrat. Polsestra pa: »Bil je nemiren, raztresen, to ni bil tisti Jani, ki sem ga poznala.« Zaradi tega sta imela zle slutnje, obvestila sta tudi policijo, a dobila odgovor, da v tej situaciji ne morejo ukrepati.
»Sem človek, ki se ga je treba bati?« je polsestro na koncu pričanja vprašal obtoženi. »Ne. Ne odobravam pa tega, kar si storil. Boš pa vedno moj brat,« je zajokala in ga z dovoljenjem paznikov stisnila k sebi. Ko je končal pričanje, ga je objel tudi polbrat in mu dal nekaj denarja, da ga odnese s seboj na Povšetovo.
