Lezbična in gejevska scena je v Sloveniji v osemdesetih izšla iz kulturnega delovanja. Na začetku gibanja in še dolgo kasneje se je posvečala predvsem kulturni produkciji, avtorstvu, založništvu, umetniškim festivalom, recimo filmskim, literaturi. Z izpostavljanjem kulture, avtorskega izražanja in umetniške subjektivitete je tako lezbična scena ustvarila močno intelektualno infrastrukturo, ki omogoča kontinuirano ustvarjalnost.
So nagrade obenem tudi socialni korektiv, dokaz, da širša družba končno sprejema umetnost z margine?Da lezbična ustvarjalka prejme tovrstno nagrado, je zagotovo posledica napora posameznikov znotraj stanovskih ali žirantskih kolektivov, denimo Društva slovenskih pisateljev ali UO Prešernove nagrade, ki se zelo potrudijo, da dobijo marginalne umetnice potrditev. Zmotno je misliti, da gre za odraz širše družbene tolerance ali širšega sprejemanja marginalne ustvarjalnosti. Toda same nagrade potem prispevajo k temu, da se vsaj za kratek čas izpostavi močan intelektualni naboj lezbične in gejevske scene, da se poudari homoseksualnost tudi v kulturnem vidiku. Želela bi, da bi pri posledični medijski izpostavitvi in družbenem pripoznanju prihajalo do večjega poudarka homoseksualne umetnosti in sploh kulture kot razlikovalne, kritične pozicije. Najpogosteje se namreč ob nagradah slavi integracijski moment, po katerem naj bi bila nagrada dokaz, da živimo v vključevalni družbi. Namesto da bi nagrada izpostavila kritično razliko, jo najpogosteje požre in nevtralizira. Lezbična pozicija je pri vseh navedenih umetnicah kritična, ne pa mozaična, kritizira družbo, v kateri je, ne pa zgolj nemo in neproblematično sobiva v njej.
Predvsem v vaši zadnji zbirki Ostani imata pomembno vlogo mesto in prostor, ki ga imenujete »lezbični bar«. Kako pomemben je lasten prostor za neko marginalizirano skupnost, naj bo lezbična ali katera koli druga?Vse razlikovalne scene nastajajo v mestih, ker mesta omogočajo manj nadzora in s tem manj terorja, ki bi silil v identitetno unitarnost. Mesta naj bi bila zato bolj prijateljska okolja, ampak tudi v Ljubljani si je lezbična scena morala sama izboriti prostor, v katerem lahko živimo vsaj približno dostojno življenje – in s tem mislim na družabnost, ljubezen, vsakdan brez nasilja. Tega nam nista dala ne mesto ne država, ampak boj, ki je včasih uspešen, najpogosteje neuspešen.
Na Metelkovi imamo sicer nekaj kvadratnih metrov Monokla, lezbičnega kluba, toda v Ljubljani v resnici nikoli ni bilo lezbičnega bara, te osrednje točke druženja lezbične skupnosti, nikoli ni bilo zares varnega in stabilnega prostora, ki bi zaščitil dostojanstvo tako ranljive skupnosti, kot je lezbična. Naša življenja so tako še vedno povezana s staro sintagmo, da smo odvisne od naključne prijaznosti tujcev. Kajti doma nimamo.
V vaših poprejšnjih zbirkah se je zdelo, da je lezbična scena vendarle bila vaš dom, v zadnji zbirki pa se to spremeni – opisujete jo kot mikrokozmos siceršnje družbe, ki jo uničujeta kapitalizem in antiintelektualizem. Lirska pripovedovalka v enem od verzov izreče celo, da ni lezbijka. Ali to pomeni poraz?Ta verz je navezava na ameriško pisateljico Djuno Barnes, ki je večino svojih del napisala v dvajsetih in tridesetih letih dvajsetega stoletja. Na vprašanje, ali je lezbijka, je odgovorila, da ni, da je samo ljubila Thelmo Wood, s čimer se je hotela razločiti od ozkosti lezbične identitete, ki se je takrat začela vzpostavljati in kanonizirati. Z referenčno naslonitvijo na njen izraz se ne distanciram od lezbične pozicije, temveč od tega, kar danes vse bolj postaja normativna – integracijska, družinska – kategorija lezbištva, s katero ne čutim nobene povezave.
Vaša poezija je bila zmeraj ljubezenska. Pa je danes sploh še mogoče pisati ljubezenske pesmi?Pred časom sem bila povabljena na diskusijski večer o angažirani umetnosti, kjer je bila večina govorcev in govork družbeno angažiranih posameznikov in posameznic iz civilne družbe. Govorili so o problemih sodobnosti, o migracijah, kapitalizmu, družbenem in sistemskem nasilju, temu pa je sledilo literarno branje. Odločila sem se, da bom točno v tem kontekstu brala pesmi prve slovenske lezbične pesnice Ljudmile Poljanec, njen cikel Baronesi Sonji iz leta 1906. Gre za izrecno ljubezenske pesmi, ki so brez kakršnega koli jasno prepoznavnega družbenega angažmaja, kajti sama homoseksualna ljubezen je tako velika družbena motnja, tako velika sabotaža lažnega družbenega miru, da je že sama čista lezbična ljubezenska poezija zadosten družbeni angažma. Res pa je, da njene subverzivnosti družbeno angažirani soborci ne prepoznavajo. Ljubezen, ta preplet, stik nepravšnjih, je, vsaj kar se tiče homoseksualne skupnosti, upam pa, da tudi kakšne druge, še vedno najmočnejši izraz. Poezija je odličen medij zanjo.
Politično sporočilo letošnje parade ponosa je bolj radikalno kot v zadnjih letih. Kaj sporočate s tem, ko napišete: nismo nič od tega?Družba je načrtno prepredena z rasizmom in absolutnim izključevanjem in to sporočilo skuša pozicionirati protirasistično držo homoseksualne skupnosti. Mehanizem izključevanja se namreč širi tudi na družbeno obrobje, tudi ta se ga poslužuje zaradi pošastne ambicije po lastni integraciji in v zmotni želji, da nekega dne ne bo več družbeno obrobje. V političnem sporočilu sem skušala poudariti to našo nepravšnjost, kar homoseksualnost je in bo.
Geji in lezbijke se premalo zavedamo, da smo civilizacijske pošasti, da je naša naloga konsistentno in izrecno poudarjanje te razlike, ne pa da jo skušamo izničiti, saj s tem zgolj prispevamo k družbeni monolitnosti, drugače rečeno k fašizaciji družbe. Skratka, po eni strani gre za protest proti rasizmu, po drugi pa za sporočilo sami homoseksualni skupnosti, naj se vendar slepo ne poslužuje integracijskih praks, naj vendar poudarja in ohranja razliko, ki nas je pravzaprav vzpostavila.
Kako je mogoče, da se je v Orlandu na Floridi zgodil tako množičen homofobni napad? V kakšni družbi živi danes lezbijka?Parada ponosa, vsi naši politični, kulturni in socialni boji dosežejo svoj cilj, če jim uspe svoje sporočilo prenesti do ljudi. Vse pogosteje se sprašujem, ali je to sploh še mogoče. Raven javne kulture se je tako zelo znižala, da je dopuščeno vse. Golo nasilje je postalo zgolj eno od stališč in nobena odgovorna instanca ni prav zagreta, da bi to ustavila. Vse te homofobne kampanje in vsi ti homofobni pomori so zgolj posledica tega. Glede prihodnosti nisem prav nič optimistična, kajti prav pomor v Orlandu kaže, kako se žrtvam zanika, zakaj so žrtve, na vso moč se prikriva homofobno naravo tega pomora. Iz te sedanjosti razbiram tudi prihodnost, kjer se žrtev ne bo zaščitilo, ker se jih preprosto ne bo priznalo.
