Uradniki se spet sklicujejo na »črke v zakonu«, ko zatrjujejo, da njegovega dolga in terjatev do javnega sistema ni mogoče »pobotati«. Navajajo 78.a člen zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, kjer piše, da se ljudem v času, ko nimajo poravnanih obveznosti plačevanja prispevkov, zadržijo njihove pravice do zdravstvenih storitev in denarnih dajatev iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja, lahko pa na račun obveznega zdravstvenega zavarovanja uveljavljajo nujno zdravljenje. Piše tudi, da se družinskim članom v času, ko zavarovanci, po katerih so zavarovani ti družinski člani, nimajo poravnanih obveznosti plačevanja prispevkov, ne zadržijo njihove pravice do zdravstvenih storitev in denarnih dajatev iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja. In da obseg pravic do nujnega zdravljenja iz prvega odstavka tega člena določi zavod v svojih aktih.
Uradniki zavarovalnice in ministrstva neomajno trdijo, da prav zaradi takšnega besedila v zakonu ni mogoče absolutno ničesar pobotati in prav ničesar takšnega storiti, ne glede na to, kakšna so vsa posebna dejstva in vse posebne okoliščine konkretnega primera. Trdijo, da je po besedilu tega člena v zakonu mogoče le počakati, da državljan svoj dolg plača, potem pa se je mogoče pogovarjati o njegovih terjatvah. In da pobot ni mogoč, ker ni izrecno predviden. Oh, joj!?
Pravno se motijo. A se o tem z njimi ponovno niti ni mogoče konstruktivno pogovarjati. Že obstoj gole možnosti, da se morda vsaj malo motijo, namreč kategorično zanikajo. In tistim, ki pravimo, da se motijo, začudeno odgovarjajo, česa da mi ne razumemo, saj so vendarle črke, ki tvorijo besede in zgornje stavke v členu zakona, povsem jasne. Pravijo tudi, da se te črke v besedah in te v stavkih ne motijo in da se zato ne more motiti niti človek, ki kot uradnik glasno izgovori besede, sestavljene iz teh črk in postavljene v stavke v členu zakona.
»Stavki v zakonu« in »uzakonjeno pravo«
Uradniki morda res iskreno verjamejo, da z golo formalističnim in po-črki branjem besed in stavkov v določenem členu zakona »uresničujejo« ta zakon in spoštujejo »načelo zakonitosti«. A samo s tem vselej in dejansko še ne uresničujejo zakona: ne po njegovi funkciji, ne po duhu, ne po načelih, ne po smotru in namenu. Zato samo s tem vselej in dejansko še ne spoštujejo niti načela materialne (vsebinske) zakonitosti, ker ta presega golo formalističnost in zakonistično legalističnost branja-po-črkah. Še manj z golo zakonističnim branjem-po-črkah uresničujejo vsebino pomembnih ustavnih socialnih pravic, duh ustavnosti in vrednoto solidarnosti, ki normativno utemeljujejo in vsebinsko pogojujejo zakonsko ureditev. Kdor želi in/ali zmore le »golo brati zakone po črkah«, ne more delovati v funkciji zagotavljanja vladavine prava. In zato ne more delovati razumno, srčno, moralno in pravično v odnosu do Prava. Torej – pravno pravilno. Brati »stavke v zakonu« še ne pomeni delovati »po uzakonjenem pravu«.
Človeku – uradniku, ki ne zmore ali ne želi drugega kot le »brati črke in besede v stavkih v zakonu«, bo najverjetneje tudi zelo težko pojasniti filozofsko idejo in pravni koncept pravičnosti. Verjetno mu bo težko pojasniti že to, da je pravičnost sploh pomembna, kaj šele, da pomeni nekaj drugega kot zgolj »zapisanost besed in stavkov v zakonu«. Da je pravičnost zadeva etičnosti in političnosti, ne pa samo golih stavkov v zakonu. Da pravičnost ne pomeni zgolj nekakšne gole formalne »pravne enakosti« – v smislu, da smo vsi pred zakonom dobesedno enaki in da zakon za vse velja dobesedno enako. In da navsezadnje pravičnosti v celoti niti ne more vzpostaviti že samo zakonsko besedilo. Kajti pravičnost vselej zahteva neko dodatno in trajno »politično« in »etično« delovanje.
Zato menedžerji, ki odločajo na vseh ravneh javnega sistema, tehnokrati, ki nas upravljajo, in birokrati, ki prvim in drugim omogočajo, da nas menedžersko vodijo (kar je nekaj povsem drugega kot »politično vladanje«), v ničemer in nikdar ne ravnajo pravično že s tem, da le ravnajo »po golem besedilu zakona« ali enosmerno »po-črkah-v-zakonu«. Nasprotno, s tem dejansko prakticirajo samo-voljo in arbitrarnost. Četudi morda nezavedno. In enako velja v primerih, kadar se sklicujejo na stavke v zakonu, ko v nekem konkretnem primeru nočejo ali ne zmorejo prepoznati pravne utemeljenosti in dopustnosti neke »izjeme«, pri tem pa jim tudi ne uspe razumeti, da to dejansko ni izjema, ki bi stala sama zase in bi segala zunaj ali onkraj zakona ali bi zakonu celo nasprotovala, ampak je prav ta izjema tisto, kar funkcijo, pomen, smisel, cilj, smoter ali/in duh zakona retroaktivno potrjuje.
Takšne prepovedi v zakonu ni!
»Pravna enakost« kot »enakopravnost« je zatorej zadeva tistega, kar je »prav« (angl. right) in kar je vnaprej pred-pisano v zakonih. Oboje. »Pravičnost« pa je tisto, kar se na to pravno-kot-zakonsko lahko opira; če so za to izpolnjeni formalni in materialni »zakonski pogoji«. S pomočjo zakonov je mogoče uresničevati ustavnost in vladavino prava le z zavezanostjo obojemu: zakonski pravni enakosti kot enakopravnosti glede na napisani zakon in večplastni pravičnosti. In bilo bi najmanj nespodobno trditi, da ni znano, da ni opredeljivo ali da je preveč nejasno, kaj sploh je pravično-st. Vsaj od Aristotela in Platona naprej, skozi zgodovino človekove filozofske misli, z zapuščino velikih mislecev, teoretikov in literatov, pa z obsežno literaturo pravne teorije in filozofije, do odločitev najvišjih državnih in nadnacionalnih sodišč, njihovih analiz in komentarjev; človeški um je utemeljeval in zmore utemeljiti tudi pravično-st.
Ljudem – uradnikom in birokratom »zakon« v smislu »črk in besed v stavkih v besedilu zakona« nikoli in nikdar ne more absolutno, kategorično in brezprizivno prepovedati, da bi nekaj storili, na primer »pobotali« terjatev (močno obolelega) državljana do države s terjatvijo države do njega. Takšne prepovedi v veljavni zakonodaji ni. In če bi bila, bi bila protiustavna. Morala pa bi biti izrecna. Moral bi se torej najti nekdo, ki bi bil pripravljen tako razžaliti svoj um in tako ponižati človekovo intelektualno dostojanstvo, s tem pa tako surovo zlorabiti pravo in zanikati idejo prava, da bi kaj takega izrecno zapisal v zakon. A tudi če bi nekdo to storil in bi postala taka prepoved izrecno zapisana, to ne bi bil nerešljiv problem, ker bi se taka prepoved, zapisana v členu zakona, ki očitno ne more biti »po meri človeka« in človečnosti, lahko nemudoma prepustila ustavnemu sodišču, da jo razveljavi; če je že zakonodajalec ne bi želel nemudoma odpraviti ali je sodišča ne bi želela pravno pravilno obiti s sklicevanjem na drugo formalno pravno podlago, od načel do ustave.
Problem ni in ne more biti papir, ki prenese vse. Glava in prsi človeka pa, nasprotno, vsega ne prenesejo. Zato je lahko končni problem le v glavah in prsih ljudi, ki imajo privilegij, da odločajo s sklicevanjem na pravo. Zakon ni živo bitje. Zakon ni zver, ki človeku preprečuje biti srčen, moralen in dober. Tudi ni nekakšna Vsemogočnost, ob kateri je človek brez moči karkoli storiti. Na koncu človek vselej odloča in odloči, kaj je tisto, kar zakon namensko (tudi teleološko) zahteva od njega kot od pravnega subjekta, in kaj mu v temelju (tudi deontološko) zapoveduje kot osebi. Črke in besede v stavkih v zakonu so formalno pomagalo, da bi človek uporabil in razlagal določen zakonski člen tako, kot se glede-na-zakon in pravni red prilega človeku in kot se od človeka pričakuje – ker je človek. Zdrava pamet, razlagalna moč uma, metodologija pisanja in razumevanja pravnih besedil, pravna načela in vrednote, ustava, drugi zakoni, zapisana pravna in politična filozofija in teorija, sodni precedensi ... Najmanj to je človeku – uradniku v oporo, ko razlaga in uresničuje besedilo, zapisano v zakonu.
Zato je zakon le orodje, s katerim naj človek z umom, srčnostjo, moralo in krepostmi, zatorej tudi dobroto in pravičnostjo, ureja skupne zadeve v politično organizirani družbi, že zlasti pa skrb za sočloveka. Mera je vselej mera človeka. Brez srčnosti ni in ne more biti vladavine prava.
Dr. Andraž Teršek je ustavnik in pravni filozof, zaposlen kot univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem, matično na Pedagoški fakulteti.