Z nogometom je bilo pri nas tako kot v Ameriki, kjer so se z njim ukvarjali ljudje iz geta,« je pred leti v intervjuju v Playboyu dejal Aleksander Čeferin, predsednik Nogometne zveze Slovenije, in če gre verjeti britanskim tabloidnim medijem, eden najresnejših kandidatov za predsednika Evropske nogometne zveze (Uefa). On je vse prej kot človek iz geta. Sin uglednega odvetnika, tudi sam odvetnik, je prej človek lepo skrojenih oblek kot pa bleščečih in šumečih getovskih trenirk.
Toda njegova izjava se je nanašala na to, kako so kot mulci na ulicah igrali nogomet. Ali košarko, kar je bilo pač tisto poletje bolj priljubljeno. Čeprav je nekaj časa resneje igral nogomet, ni nikoli veljal za nogometnega oboževalca. Prvo prvenstvo, ki se ga spominja, je bilo leta 1978, ko sta v finalu igrali Argentina in Nizozemska. Navija za Real Madrid, ker je tam nazadnje igral eden njegovih najljubših igralcev vseh časov, brazilski Ronaldo, »pravi Ronaldo«.
Ko so ga leta 2011 prvič izvolili za predsednika Nogometne zveze Slovenije, je veljal za popolnega avtsajderja. Ko je bil prvič povabljen na Wembley na tekmo finala lige prvakov med Manchestrom in Barcelono, v VIP-loži ni prepoznal nikogar razen Kofija Anana in Erica Claptona, pa še tega je prepoznala žena Barbara Čeferin, nekdanja fotoreporterka, zdaj lastnica fotogalerije. Istega leta, ko je šel kot podeželan na veliki Wembley, je prvič srečal tudi Michela Platinija in ob srečanju za uefa.com dejal, da je to zanj velika čast. Leto dni kasneje je Platini prišel v Ljubljano, sprejela sta ga skupaj z Zoranom Jankovićem in vsi so bili najboljši prijatelji.
Že nekaj mesecev po imenovanju za predsednika NZS je tudi poskrbel za prvi škandal v slovenskem nogometnem prvenstvu. Na derbiju med Olimpijo in Mariborom v Stožicah leta 2012 sta se na VIP-tribuni sporekla z Zlatkom Zahovićem, športnim direktorjem Maribora. Čeferin je po tekmi dejal, da je Zahović na tekmo prišel pijan, njegovo vedenje pa je bilo »grozljivo neokusno«.
V vseh letih, odkar vodi NZS, pa je očitno našel tudi način, da brzda ege nogometnih delavcev.
Zdaj menda pozna tudi več nogometnih funkcionarjev. Je član disciplinske komisije Fife, a čeprav bi zaradi tega kot delegat lahko odpotoval na vsa mogoča nogometna prvenstva, tega ne izkorišča. Bil je le na nogometnem prvenstvu mlajših od 20 let v Turčiji. Je tudi podpredsednik komisije Uefe za pravne zadeve in je po svojih besedah v zelo dobrih odnosih s šefom pravne službe Uefe.
»Ja, kje je pa ata?«
Čudno res, saj je pravnik tako rekoč od rojstva. Ravno leta 1967, ko se je rodil, je njegov oče Peter Čeferin v Grosupljem odprl odvetniško pisarno, katere predsednik upravnega odbora in večinski lastnik je zdaj Aleksander Čeferin. Iz te pisarne v Grosupljem vodi tudi Nogometno zvezo Slovenije, čeprav ima kot predsednik na Brdu pri Kranju novo pisarno. Nič nenavadnega se mu ne zdi, da v svoji odvetniški pisarni podpisuje tudi nogometne papirje. Pravzaprav je za pozareport priznal, da mu je tako svetoval eden njegov predhodnikov Rudi Zavrl.
Čeprav je večkrat zatrdil, da ga nihče ni silil, da bi postal pravnik, se ni mogel upreti družinski tradiciji. Tudi sam upa, da bodo njegove hčerke pravnice. Odvetnik je tudi njegov brat Rok. Njegova prva plača je bila 30.000 tolarjev, kar je okoli 125 evrov, ki jih je dobil kot pripravnik. Na začetku ga je vsaka nova stranka spraševala: »Ja, kje je pa ata?« Njegov oče je v svoji dolgi karieri branil številne odmevne obtožence, recimo Azema Vllasija, ki je bil leta 1989 aretiran zaradi kontrarevolucionarne aktivnosti proti Slobodanu Miloševiću. Ali pa trojnega morilca Ivana Perića, ki je ubil svojo družino in je obsojen na 30 let zaporne kazni. Ko smo ravno pri tako dolgih kaznih: Aleksander Čeferin je proti dosmrtni zaporni kazni, ker se mu to zdi le počasno ubijanje. Prav tako kot njegov oče prisega na maksimo: »Rekel bom, kar bom hotel, in ne, kar bi se drugim zdelo, da smem.« In res ne skopari z besedami, njegovi udarci pa so natančno merjeni. Zdaj že legendarna je njegova izjava o stanovskem kolegu Franciju Matozu, češ da »za slovensko odvetništvo pomeni približno toliko kot Damjan Murko za slovensko glasbo«.
Njegova odvetniška strast je kazensko pravo, čeprav trdi, da je to tudi najbolj stresna oblika prava, ki sploh ni zlata jama, kot mislijo mnogi. Mogoče se je zato v zadnjem času lotil tudi gospodarskih zadev ali pa so te le bolj v ospredju, ker so odmevnejše. Po očetu je tudi podedoval afiniteto do zastopanja v nenavadnih primerih, v takšnih, ki jih nihče ne mara. Tako je denimo zastopal oficirje jugoslovanske vojske, ki jim v Sloveniji niso priznali pokojnin, češ da so agresorji. Tedaj je prvič dobil grozilna pisma. Kasneje so mu med nekim sojenjem v Kranju vsakič, ko je prišel na sodišče, poškodovali avtomobil. Med njegovimi najbolj medijsko izpostavljenimi primeri je bilo zastopanje družine Strojan. Politiki, ki so hoteli, da bi zadevo hitro končali, so mu ponujali vse mogoče in ga vabili na sestanke v lovskih kočah, njihovi ljudje pa so ga ponoči metali iz postelje.
Zastopal je tudi Ivana Zidarja. Morebiti ga je prav gradbeni baron, ljubitelj Olimpije, navdušil za nogomet. Kako brezkompromisen je v besedah, pa pove njegova izjava v zadevi Patria, ko je ob sodbi zoper Janeza Janšo, Toneta Krkoviča in Ivana Črnkoviča dejal, da je prebral spis in je prepričan, da ni dovolj dokazov predvsem zoper Janšo. Zaradi te izjave so ga obravnavali na etični komisiji Odvetniške zbornice Slovenije in ga opomnili, da del izjave ni v skladu z odvetniško etiko. Kasneje je zastopal Alenko Bratušek v postopku komisije za preprečevanje korupcije, ki je preiskovala postopek izbire slovenskega kandidata za evropskega komisarja. Tedaj je bilo največ govora o tem, kam prihaja pošta in kaj naj komisija sploh dela.
V zadnjem času pa je v medijih prisoten le kot nogometni funkcionar. Predsedniško funkcijo zdaj opravlja že drugi mandat, ki se konča leta 2019. Še vedno jo opravlja prostovoljno, trdi, da za to ne dobi niti evra in da ima več stroškov kot finančnih koristi. Na tekme v tujino hodi na svoje stroške. V petih letih predsednikovanja nogometni zvezi je ugotovil, da ima nogomet še večji pomen, kot je mislil prej. Nedavno je v intervjuju za siol.net dejal, da se mu zdi »krasno, ko spoznavam določene ljudi iz nogometnih krogov in sodelujem pri odločitvah na globalni ravni«. In zatrdil, da je to zdaj njegova strast.
