Ko sem se zato v ponedeljek odpravljal v koprsko gledališče na predstavo Alan Ford, vrnitev odpisanih, v kateri je moj splitski prijatelj Predrag Lucić Bunkerjeve stripovske antijunake prestavil nikamor drugam kot v današnjo, z rezilno žico obdano Slovenijo, sem se že vnaprej videl, kako po predstavi stojim sredi Titovega trga in kličem Dujeta v Split ter ga resno sprašujem, koja mu je ona stvar, da grupo TNT pripelje v moje leto 2016, v mojo Slovenijo in v mojo Evropsko unijo.
Videl sem se, pravim, kako sredi Titovega trga kričim v telefon, kako je, domišljavec dalmatinski, sploh lahko pomislil na to, da bi nekaj, kar je funkcioniralo v njegovi mračni, avtokratski, socialistični Jugoslaviji sedemdesetih let, funkcioniralo tudi v moji demokratični, svobodni združeni Evropi 21. stoletja.
Pričakoval sem pač, da bo predstava, nastala v koprodukciji Gledališča Koper in sarajevskega Kamernega teatra, spektakularen polom, in v glavi sem si že zamislil veličasten trenutek, ko bom lahko nekomu iz alanfordovske generacije pojasnil, da je bil Alan Ford z razlogom neznansko popularen v Jugoslaviji, ne pa tudi na kapitalističnem zahodu. Zahodne, kapitalistične Evrope Bunkerjeva kritika kapitalizma ni prav posebej ganila in samo norec bi, sem v mislih zaključil svoje večerno kaljenje koprskega javnega reda in miru, prišel na idejo, da je današnja Evropska unija dovolj podobna razpadli Jugovini!
A v ponedeljek zvečer sem po predstavi razočaran stopil iz dvorane, sprašujoč se, koga naj pokličem s Titovega trga in mu vse po spisku, ker stvari v predstavi funkcionirajo, ker se Broj jedan, Grunf, Bob Rock, Jeremija, Superhik in drugi Bunkerjevi antijunaki v našem času počutijo nadvse domače.
Buljil sem v svoj povprečno inteligenten telefon in si mislil, zakaj za vraga imam v njem shranjene številke splitskih zajebantov, nimam pa številke nekoga zares pomembnega. Nisem imel ne številke Angele Merkel ne številke Jean-Clauda Junckerja, še številke Boruta Pahorja nisem imel in nisem mogel poklicati nikogar, ki bi mu lahko pojasnil resnost situacije, nekoga, ki bi imel policijo in vojsko ali pa vsaj domoljubno gardo, nekoga, ki bi lahko nemudoma ukrepal in rešil svet.
A sem hitro opustil upe na rešitev, se usedel v Loggio, si naročil malo pivo in razmišljal, da je, četudi bi številko imel, za tak klic prepozno. Pa ne zato, ker je bilo že skoraj pol enajstih zvečer in je Angela bržčas gledala drugi polčas tekme Italija – Belgija, Junkcer verjetno že zaspal, Borut pa nekje v Beli krajini preizkušal novo traso Teka ob žici. Prepozno je bilo, ker bi se morali alanfordovskega duha našega časa zavedati že pred leti, ko še nismo zabredli tako daleč, ko se tam zgoraj neki novi Slovenci še niso odcepljali, ko bogati evropski sever še ni spoznal, da mu ni živeti z revnim neevropskim jugom, ko je bil naš javni dolg še obvladljiv, ko je zunanji sovražnik še dremal, ko dovčerajšnji Evropejci še niso začeli voliti zadrtih nacionalistov, ko smo še upali, da se bo Bruselj nekoč demokratiziral, ko smo še bili Evropejci in ko Predrag Lucić, Kokan Mladenović, Katja Pegan in vsi drugi poklicni zajebanti ne bi niti v sanjah prišli na idejo, da nas podjebavajo z Alanom Fordom.
Saj razumem, sem si užaljen mrmral tam, na Titovem trgu, Evropa propada in vsak rešuje, kar se rešiti da. Gledališčniki rešujejo satiro in humor, da se bodo tudi po tistem, ko bo vsega konec, lahko še naprej smejali, tako kot so se smejali tudi po razpadu Jugoslavije. Saj razumem, pomembno je, da se smejimo, še posebno sami sebi in lastnim norostim, da se smejimo žici, ki smo jo postavili zato, da tisti, ki bežijo pred vojno, ne bi zbežali predaleč od nje, da se smejimo svojemu strahu pred Arabci iz Afganistana, Kurdistana, Bangladeša, Sirije in Nigerije, ki bodo zgradili svoje mošeje na vseh naših kuclih.
Kako že pojejo igralci v predstavi? Da bodo v Lipici bele kamele, Aladin pa bo leteč na Elanovi preprogi zrušil rekord Planice? In Faruk Al-Prešeren bo pisal Sunetni venec?
Saj razumem, Duje, tebi je to smešno in tudi meni je smešno in z veseljem se uro in pol smejim alanfordovskim bizarnostim sveta, v katerem živim, ampak zakaj potem obsedim sredi Titovega trga v Kopru in si ne upam premakniti se od tod, ker se mi zazdi, da mi bo edino tu uspelo preživeti naslednje poglavje zgodovine? Zakaj mi je, Duje, bolj ko razmišljam o tvoji predstavi, manj do smeha? Zakaj se mi zdi, da smo odpisani iz njenega naslova mi, Evropejci?
