Gospoda Stanislava Goljo v Centru starejših v Medvodah večinoma poznajo kot Staneta iz Ljubljane, sam pa ob pozdravnem stisku rok šaljivo opozori: »No, zdaj nisem več Stane iz Ljubljane, zdaj sem Stane iz Medvod.« Čeprav je večino življenja preživel v prestolnici, nikoli ni pozabil na svojo rojstno vasico Kanomlja pri Idriji. Tam je že kot osemletni deček opravljal delo hlapca in občasno pomagal v gospodarjevi gostilni.
Lahko bi rekli, da je tako že v rani mladosti pridobil prve natakarske izkušnje. In očitno se je v tej vlogi že takoj izkazal, saj so ga, ko se je po vojni na presenečenje vseh vrnil iz bolnišnice čil in zdrav, vprašali, ali bi se šel izučit za »kelnarja«. »Kaj pa je to, sem vprašal. 'Ja, vino boš nosil na mizo,' so rekli, in seveda sem se strinjal, saj sem to že takrat rad počel,« pripoveduje Golja v svoji garsonjeri, polni črno-belih in barvnih fotografij, ki pričajo o njegovi bogati natakarski karieri.
Žganje za zdravje
Kar do 75. leta je Golja opravljal poklic natakarja, začel pa je že pri devetnajstih letih. Kmalu po nekajmesečnem tečaju za delo v gostinstvu je dobil prvo službo, v blejskem Hotelu Park. »Na Bledu sem delal osem let, nato pa sem šel v Ljubljano, ko je kolega, ki se je poročil na Bled, predlagal, da zamenjava službi. In sva zamenjala,« se še danes dobro spomni prelomnice, ki je pomembno vplivala na njegovo nadaljnje življenje. V ljubljanskem Hotelu Turist ga je namreč, kot pravi, našel državniški protokol. »Menda sem bil priden,« odgovori na vprašanje, zakaj so za strežbo pomembnim gostom izbrali prav njega in kako se je vsa ta leta obdržal v Titovi strežni ekipi.
Predsedniku Titu je prvič stregel že leta 1964. »Tremo? Ne, prvič nisem imel nič treme. Ko sem mu moral na Brdu nesti zajtrk v apartma in me je ogovoril: 'Kako si dečko?' pa mi je bilo kar malo nerodno,« prizna. Začetna sramežljivost je seveda s časom in izkušnjami izginila, celo tako, da je ob obisku Kim Il Sunga, ko ga je Tito zbodel, da ga želi napiti s korejskim žganjem, odgovoril, da je to dobro za zdravje. »Če je pa za zdravje, onda na zdravje,« mu je šaljivo odgovoril maršal.
Iz Ljubljane na Brione
Trideset let je bil Golja zaposlen v Hotelu Turist, a ko so ga poklicali iz protokola, se je moral odzvati, čeprav je bil v službi. »Takoj pridi v Zlatorog streč Titu,« ponazori znane klice in nadaljuje z anekdoto, ki mu je v ponos: »Večkrat sem šel tudi na Brione, ampak najbolj mi je ostalo v spominu, ko je bil tam predsednik Gvineje Bissau z družino. Seveda so potrebovali natakarja. In koga so poklicali? Mene. Iz vse Jugoslavije – mene,« se razgovori razpoloženi gospod, ki sta ga še posebej vzljubili predsednikovi hčerki.
Čeprav se je vmes upokojil, je vseeno nadaljeval delo v protokolu. Po osamosvojitvi je postal tudi del Kučanove strežne ekipe in je kot najbolj izkušen učil mlajše kolege. Do leta 2005 je stregel okoli 150 predsednikom in drugim visokim gostom države, od danske kraljice, Gorbačova, Clintona do princa Charlesa. »Ko je bil papež Janez Pavel II. v Trstu, mu je stregel moj sin. Potem me je hecal, da sem stregel mnogim predsednikom, ampak papežu pa še ne. Takoj sem mu rekel: le počakaj, da pride v Slovenijo,« je pravilno napovedal papežev obisk leta 1996 in svojo navzočnost ob njem.
Danes so oblečeni drugače
Tudi po prestolnici je skakal na pomoč, kadar so ga gostinci potrebovali. »Uh, kako smo garali, ampak dobro je bilo,« doda ob pogledu na kup fotografij in izrezkov, ki ga spominjajo na lepe čase. Čase, v katerih so bili natakarji vedno urejeni in spoštljivi do gostov, pomagali so jim sleči plašče, jakne. Danes tega večinoma ni več in Golja prizna, da je razočaran nad današnjo postrežbo: »Vedno smo nosili srajce, metuljčke, danes pa so povsod oblečeni, kot da so prišli s ceste. To mi ni najbolj všeč.« V medvoškem centru starejših in v okoliških lokalih kar malo pazijo, kako mu postrežejo, se nasmeje, sam pa se tudi pri 86 letih vsaj enkrat na mesec vživi v vlogo natakarja ob praznovanju rojstnih dni v domu.
