Toda kakor hitro je bila izrečena, je kategorično trditev iz prejšnjega odstavka treba tudi preveriti. Je Janša s Kučanom res obseden? Videti je že tako: od 113 Janševih tvitov, objavljenih med 13. majem in 13. junijem, se jih 24 poimensko, še 17 pa vsebinsko nanaša na njegovega najljubšega sovražnika. Če od skupnega števila odštejemo osem tvitov s strankarsko vsebino (shodi, pikniki itd.), dobimo razmerje 105 (vseh) proti 41 (Kučan). Drugače rečeno: Kučan je za Janšo dvakrat pomembnejša tema od naslednje – medijev. In če k omenjenim 41 prištejemo še 26 Janševih tvitov, ki se nanašajo na zgodovino (z Janševim besednjakom rečeno osamosvojitev, veleizdajo, povojne poboje oziroma genocid, udbo, tepihovanje itd.) s skupnim imenovalcem komunizem (v katerih je Kučan posredno prav tako prisoten), pridemo do številke 67. In ta se poveča še za 13, če prištejemo tvite o sodnikih in tožilcih ter predsedniku vlade Miru Cerarju, pravosodnem ministru Goranu Klemenčiču in predsedniku državnega zbora Milanu Brglezu kot izvrševalcih volje »rdečih Murgel«.
En tvit o prihodnosti
Med 80 in 105 ostane »malo mešano«, od komentiranja razmer na Hrvaškem (kjer, eh, Most menda igra enako vlogo kot Državljanska lista Gregorja Viranta, po enem izmed tvitov, objavljenem v obravnavanem obdobju človeka, ki petim evrom vselej da prednost pred državo) in zahvale »prijatelju Hans-Gertu Pötteringu«, starosti evropskih konservativcev (za telefonsko izraženo zgroženost nad ravnanjem javne radiotelevizije), do zmerljivk na račun Nove Slovenije. In ja, en Janšev tvit se pa res ukvarja tudi z nečim, čemur bi pogojno lahko rekli prihodnost, namreč zdravstvenim sistemom, kakor ga vidi dr. Alenka Forte, predsednica Odbora za zdravje pri strokovnem svetu SDS.
En tvit od 113. Oziroma en tvit od 105. En tvit o prihodnosti proti 80, ki se ukvarjajo z Milanom Kučanom in s tem s preteklostjo, čeprav nemara omenjajo aktualne politike in funkcionarje. In kdaj ste nazadnje Janšo slišali o čem drugem kot o preteklosti (in Kučanu) govoriti v tradicionalnih medijih, na tiskovnih konferencah ali javnih nastopih?
Med razlagami, zakaj je SDS zmagala na volitvah leta 2004, je verjetno najbolj razširjena tista o predvolilni »priljudnosti in spravljivosti« Janše (pogosto v kombinaciji z naveličanostjo nad »večno vladajočo« LDS in/ali očitno oholostjo, s katero je LDS po preselitvi Janeza Drnovška v urad predsednika države dojemala oblast, ter nejevoljo zaradi čedalje bolj odkrite korupcije in klientelizma). Gotovo vse to drži, toda vendarle ne gre spregledati še nečesa. Janša je imel takrat »pozitivni program«. Levičarji bi najbrž še danes rekli: ha, ampak do obisti neoliberalen, a to dejstva ne spremeni. Bil je program in bil je ne glede na to, da so bile – kot se je izkazalo kasneje – namere za njegovim pročeljem povsem druge. In četudi zato SDS morda še ni bila upanje (za marsikaterega volivca je nedvomno bila prav to), je bila za marsikoga najmanj obet, da je mogoče državo upravljati tudi z drugačnih svetovnonazorskih izhodišč, a vendarle konsenzualno in učinkovito.
»Noži v hrbtu«
Ko je SDS štiri leta kasneje volitve končala kot druga, od kakršnegakoli »pozitivnega programa« ni več ostalo veliko. Janša je bil od jeseni leta 2007 zaposlen skoraj izključno le še z »noži v hrbtu«, finska televizijska oddaja o korupciji v zvezi z nakupom vojaških oklepnikov patria pa je postala njegova ultimativna razlaga za volilni poraz. (In vse naslednje, vključno z »nepoštenimi« volitvami leta 2014, ko je bil Janša v zaporu.) Odtlej, čeprav je SDS na volitvah leta 2011 ponujala »rešitve za Slovenijo«, je Janša predvidljivo in vse bolj utrudljivo dolgočasen s svojimi zarotniškimi tiradami, osebno pa se s »pozitivnimi programi« sploh ne trudi več.
Natančneje rečeno, ko in če se, kot recimo z »drugo republiko« oziroma ustavnimi spremembami, gre v bistvu samo še za koncepte lustracije, vrnitve »k pravim vrednotam osamosvojitve«, »osvoboditve države« od ljudi, ki »so Slovenijo izdajali, ki so jo razoroževali, ki so govorili, da samostojna Slovenija nikoli ni bila njihova intimna opcija, ki so v tej državi doživeli vse možne funkcije, izjemne penzije, privilegije takšne in drugačne«, za vzpostavitev »pravičnega volilnega sistema«, uravnotežitev medijskega prostora ipd. To pa ni nekaj, kar bi zanimalo politično (in ideološko) nezasidrane volilce, zato, med drugim, SDS z Janšo iz volitev v volitve nazaduje.
»Pozitivno poistovetenje« z Janšo danes ni mogoče. Kajti – če se je svojčas trudil zgledati neoliberalec (leta 2012 kot premier pa je bil najmanj tako zadrt ordoliberalec kot nemški finančni minister Wolfgang Schäuble) – kaj je oziroma kot kaj je videti Janez Janša danes? Ljudomrzno zagrenjen vrhovni svečenik teorij zarote in ljubiteljski pisec psevdozgodovinskih romanov, to že, pa drugače, politično?
Odgovor je večplasten. SDS je članica evropske konservativne internacionale, njeni evroposlanci so v poslanski skupini Evropske ljudske stranke (EPP). To SDS uvršča v tabor strank, kakršni sta nemški CDU in CSU, avstrijska ÖVP, grška Nova demokracija, španska Ljudska stranka ali francoski republikanci. Toda v EPP so tudi hrvaška HDZ, madžarski Fidesz ali Forza Italia, torej stranke, s katerimi ima pretežno krščansko-demokratska internacionala veliko, vse več težav zaradi njihovih nacionalistično-šovinističnih in celo rasističnih stališč, oziroma stranke, ki so s svojim populizmom veliko bližje skrajno desnim strankam. Večina slednjih je v poslanski skupini Evropa narodov in svobode (francoska Nacionalna fronta, avstrijski svobodnjaki, nizozemska Stranka za svobodo), nekaj v klubu Evropa svobode in neposredne demokracije (britanski Ukip, Švedski demokrati, nemška AfD, italijansko Gibanje petih zvezd), nekaj pa med Evropskimi konservativci in reformisti (Finci, poljska Zakon in pravičnost, Danska ljudska stranka).
Korak do roba
SDS si, kot kaže tudi prej omenjeni Janšev tvit o Pötteringu, prizadeva ohranjati videz svoje vključenosti in celo pomembnosti v okviru krščansko-demokratske internacionale, vendar je v tem okviru prej v družbi Fidesza ali (v najnovejšem času) HDZ, saj jo stališča glede beguncev, skupaj s komaj prikritim protiislamizmom, glede pravic istospolnih oziroma malodane že homofobije, glede medijev in predvsem glede »zarote sistema« proti njej oziroma samostilizacije v žrtev »establishmenta« umeščajo med desnopopulistične stranke, v evropskem parlamentu v glavnem raztresene v treh omenjenih poslanskih skupinah.
To, po čemer se na drugi strani Janševa SDS razlikuje od Nacionalne fronte, svobodnjakov, katoliško-konservativnih revolucionarjev Jarosława Kaczyńskega, Fincev, Fidesza Viktorja Orbána ali Alternative za Nemčijo, je stališče do Evropske unije. Drugače kot (druge) desnopopulistične stranke Janša očitno vztraja pri Uniji, evru in tudi šengenu, čeprav je slednjega SDS ob begunski krizi precej kritizirala. (Malce širše gledano je, tukaj le mimogrede, Slovenija med zelo redkimi evropskimi državami, ki v parlamentu nimajo nobene »protievropske« stranke.)
Kdor bi danes volil Janšo oziroma SDS, bi torej volil razmeroma daleč proti desnemu robu umeščeno stranko s hudo zoženim vidnim poljem. Drugačno SDS, kot se je ponujala leta 2014, 2011, 2008 in še zlasti 2004, morda celo stranko, ki desno od sebe, a še vedno vsaj za silo znotraj demokratičnega loka, noče imeti nobene konkurence. Vsaj za zdaj je tudi res nima in zanimivo bo videti, kako se bo odzvala, če jo bo morda dobila. SDS ima z Janšo proti sredini danes namreč daljšo pot kot do skrajnega desnega roba. Do tega je zgolj korak.
Predvsem pa bi, kdor bi danes volil SDS, volil stranko, katere predsednika ne zanimajo davki (če se ob njih ne more zmrdniti nad kakšnim privilegijem »elite«), ki ga ne zanima pokojninski sistem (ob enaki pripombi kot prej), ki ne reče ničesar o digitalni družbi in gospodarstvu, ki objokuje investicije kvečjemu v kontekstu »Ljubljana se gradi, vi (praviloma kakšna vzhodnoslovenska regija) pa ne dobite ničesar«, ki v šolstvu vidi le problem pomanjkljive in indoktrinirane »domoljubne vzgoje«, ki molči o energetiki (razen ko je treba komu naprtiti »polnjenje žepov«), ki nima nikakršne zamisli o upravljanju državnega premoženja (razen da si samo eni z njim neprestano »polnijo žepe«) …
Kdor bi danes volil SDS, bi skratka volil stranko, ki resda ves čas ponavlja, kako ima rešitve, jih tudi kar naprej ponuja, vlada oziroma vlade pa ves čas menda zavračajo (ali po tihem kradejo), vendar njen predsednik pri promociji teh domnevnih rešitev ne sodeluje. Kot ljubiteljski zgodovinar z osebnim interesom ima tuintam čas zgolj za omembo kakšne povezave (glej tvit o zdravstvu), ne pove pa niti enega samega poudarka iz strankinih predlogov. Vprašanje je, ali sploh ve, kakšni so. Vprašanje je, ali Janeza Janšo politika kot upravljanje javnih zadev sploh še zanima.
