Ansambel, ki deluje že tri desetletja, je plod značilne nizozemske inventivnosti in sproščenega odnosa do zakladnice oziroma tradicij. Instrumentalno mojstrstvo (med drugim suverenost glasbenikov v ekstremnih tonskih obsegih) in perfekcionizem soigre se prepletata s premišljeno pridobljeno tvarino, še zlasti s prirejanjem znanih skladb v razponu od renesanse do sodobnosti, od Bacha do Ellingtona. Tovrstna poustvarjalna polnovrednost, navezana na dolgo izročilo prirejanja, ponuja nove ali vsaj dopolnilne vpoglede v raznolike skladbe, po drugi strani pa se že zaradi široke glasbenožanrske zvenske palete pihal neogibno stika z (visoko) zabavniško samoreprezentacijo. To tanko mejo smo slutili tudi na ljubljanskem koncertu, na katerem so se družili Gershwin, Corelli, Strauss, Janáček in manj pomembni Muhly. Onkraj bleščečega nastopa gre izpostaviti navdihujočo pot ansambla med skladateljskimi govori in zvrstnimi viri, od topline Janáčkovih »vzorcev« (Po zaraščeni stezi), prek variacijskih svetov (La Folia), do navihane, a obenem široke izoblikovanosti simfoničnega tkiva (Till Eulenspiegel).
Tudi v orkestrskih ciklih je muzikantska svežina najbrž osrednji cilj, vendar težje dosegljiv spričo enega in istega izvajalskega telesa, njegove kondicije, morebitnih slabosti, posebnosti in podobnega. Mednarodni »obrat« z nam dosegljivimi gostujočimi dirigenti redko prinese zaželeno prenavljanje korpusa; skoraj se zdi, da bolj računa na samodejno zanesljivost orkestra. Na šestem koncertu Kromatike se je slovenskemu občinstvu predstavila litovska gostja Giedre Šlekyte: njen dirigentski nastop je bil solidno pripravljen, nikakor pa ni premaknil mej zvočne vsakdanjosti.
Ravno tak premik pa bi bil nujno potreben ob paradoksni Skrjabinovi Simfoniji št. 2 – redkeje izvajana skladba je posebnost, kolikor se v avtorjevem opusu umešča na konvencionalno obrobje. V njej je Skrjabin še razcepljeni posnemovalec, omahujoč, v okviru tradicionalnega stavčnega ogrodja, med melodično oziroma ritmično jedrostjo predhodnega ruskega simfonizma, postwagnerjevskim tavanjem in začimbami novejše koloristike. Rezultat gostosti in obenem revijskega nabrekanja je glasba, ki kar hlepi po izvedbeni jasnini orkestrske vertikale in kristalni sledljivosti skupinsko-sekcijskih odzivov. Dirigentka žal ni dosegla takšne transparence, temveč je le prizadevno poganjala partiturno gmoto – ta je v obteženi zvočni opravi radijskega orkestra učinkovala kot poznoromantično »nemogoča« bujnost.
Izvedba Schubertove uverture Rosamunda je bila razklana med posamične iskre čistejše povednosti in nihajočim nadzorom v stopnjevanju skupnega zvoka (zaključek). V koncertantnem jedru večera je orkester ostajal v spremljevalnem ozadju, čeprav je v Sibeliusovo uspešnico (Violinski koncert) vtkana ideja simfonične rasti – njena moč je seveda odvisna od solistove odprtosti. Benjaminu Ziervoglu, sicer koncertnemu mojstru radijskih simfonikov, se ob izzivalnem partu ni uspelo posvetiti muzikalni komunikativnosti; zatopljen v lastno nalogo nam je bolj kakor interpretacijski lok predajal zamišljeno upočasnjeno zaporedje polnosti in pretanjenih tonskih lepot, s katerimi se je navezal na odseke glasbenega gradiva. Ob dvojemno izpostavljenem virtuoznem utripu finala je ostal precej približen, kar je poustvaritvi le še odvzelo intenzivnost.
