Alice Cooper: Zajebant, komedijant in večni roker

Pester nabor obiskovalcev

»Pazite, starčki na cestah proti Ljubljani!« je menda po omrežju krožilo opozorilo za voznike. To je bila pravilna napoved. Na koncert so prišli ljudje, ki ne samo da niso prišli na koncert več decenij, ampak se približno toliko časa niso premaknili niti iz svojega lokalnega kafiča. V slogu opazke Ljubljančana, ki je pred časom preživel leto dni v Izoli in povedal: »Ej, v Izoli imaš tipe, ki že deset let niso šli iz Izole.« Te vrste posadk je bilo kar nekaj. Tudi dam v opravah, za katere si mislil, da jih lahko vidiš samo še na Terezi Kesovija. Ali moške družinske linije v postavi dedek, oče, sinova iz bližnje Avstrije, za katere bi takole na prvi pogled spet dal roko v ogenj, da nikomur izmed njih ni tuje ravnanje z motorko. Potem se pa od nekod pokaže »junkie look fatalcev«. No, kolikor nenavadno je bilo komu, da je bil prenovljeni mini golf plato pod Halo Tivoli uro pred koncertom poln črnine, je šlo za posrečeno naključje. Alice Cooper oziroma Vincent Damon Furnier, kakršno je njegovo pravo ime, je vendarle zagrizen igralec golfa. Velikega sicer, pa vendar.

Skrajno pester nabor ljudi torej. Če pestrost ponazorimo z javno delujočimi obiskovalci, so bili tam tako Rok Ferengja, Diego Menendes kot Brane Rončel. Pa še kdo. Zakaj torej Alice Cooper? Pri gospodu Rončelu poiščemo odgovor na bentenje mladca iz sobotnega večera: »Ker je eden tistih, ki je delal zgodovino rocka. Vedno manj je takšnih in vedno večjo vrednost bodo imeli. Novih pa ni.«

Majhna Ljubljana ne zmore velikih

Vstopnica je stala 40 evrov, ledena dvorana Hale Tivoli pa je bila napolnjena kvečjemu tričetrtinsko. Kljub temu da je bil na turneji Spend the Night with Alice Cooper prvi naslednji koncert v Milanu, koncert prej pa je bil na megafestivalu v Nikcklesdorfu v Avstriji. V krogu 500 oziroma 300 kilometrov Cooper ni nastopil, kar je bil nemara utemeljen razlog za pričakovanje, da bo prišel kakšen obiskovalec več iz Zagreba, z Reke ali celo iz Beograda, kjer je leta 2008 napovedan koncert odpadel zaradi premalo prodanih vstopnic v predprodaji.

Bi bilo ljudi kaj več, če bi bil koncert v Stožicah? Na koncertu prisotni »insajder« je med drugim povedal: »Ljubljanska Arena je predraga. V osnovi se za manj kot 20.000 evrov za najem ne moreš zmeniti, poleg tega moraš v nasprotju z arenami v drugih nekdanjih republikah, kjer zvočnike zgolj obesiš na že postavljena ogrodja, računati na kup drugih stroškov. Sploh je tako, da pri nas sleherna postavka na koncu izpade vsaj pet, če ne deset odstotkov dražja od pričakovanj. Zato je težko delati, že tako gre za skrajno tvegan posel. Zgleden je primer koncerta Eltona Johna v Stožicah, za katerega se je vnaprej vedelo, da bo izguba, vendar pa bi bila zguba še večja, če bi koncert odpovedali.« Če k temu dodamo, da so Biffi Clyro, aktualne škotske rockerske zvezde prve kategorije, nekaj dni prej nastopili v Kinu Šiška, se zdi, da se rock gigantizmu v naših krajih ne piše najboljše.

Spektakularna Nita Strauss

Toda vse to je na koncu vendarle manj pomembno od tega, da je Cooper v nedeljo zvečer v Tivoliju odigral nadvse spodoben koncert. Malo tako inteligentnih zajebantov imaš priložnost videti v živo na delu. Ko tip izvleče floret, s katerim dirigira bendu in občinstvu, obenem pa poje verze o tem, kako ga je ženska praktično filirala (She practically filleted me), torej oddvojila meso od kosti in narezala na rezine, je to enostavno zabavno. Pri čemer človeku še vedno služijo tako glas kot refleksi. Ko je svetlolasa kitaristična boginja brcnila iz bližine velik balon v njegovo smer, ga je nabodel rutinirano, čeravno je bila pošiljka nepričakovana. Namesto Orianthi, menda najhitrejše ženske roke v svetu rock'n'rolla, ki je bila del Cooperjevega benda še pred dvema letoma, zdaj za ta spektakel skrbi Nita Strauss. Podobno vešča. A z Orianthi je tako in tako imel težave. Pravzaprav s Princeom. »Edini odnos, ki sva ga kadar koli imela, je bil ta, da mi je ves čas hotel ukrasti Orianthi. Kadar koli sem govoril z njo, je bila na telefonu, češ, spet je Prince.« Teh težav je stari Cooper torej odrešen.

V približno uro in pol dolgem nastopu je odigral vse svoje večje uspešnice vključno z nekaj priredbami, kot sta Pinball Wizard in Ace of Spades, na turneji pa izvaja tudi Bowiejevo Suffragate City oziroma Fire Jimija Hendrixa. Ti je morda izvedel tudi v Hali Tivoli, vendar pa kvečjemu v času nujne odsotnosti poročevalca.

Bowie v duhu Cooperjeve glasbe

Pokojni David Bowie, Cooperjev vrstnik, je bil na koncertu prisoten. V duhu Cooperjeve glasbe. O njuni povezanosti zgovorno govori zagonetna (skrajna) podobnost Cooperjevega napeva Under my Wheels in Bowiejeve Suffragete City. Pesmi sta na nosilcih zvoka izšli malodane sočasno. Cooper je z Wheels prišel na trg leta 1971, Bowie pa s Suffraggete leta 1972. »Bowieja se spomnim, ko je še hodil na naše zgodnje koncerte. Tedaj še ni bil Bowie, ampak David Jones. Alice (Cooperjev domišljijski lik) je bila tedaj v Angliji še prepovedana. Verjetno jo je imel v mislih, ko je potem ustvarjal Ziggyja Stardusta,« je med drugim dejal nedavno ob smrti kolega in prijatelja. Tudi podatek, da se je osnovni Cooperjev bend s konca šestdesetih sprva imenoval Spiders, Bowiejev nekaj kasnejši pa Spiders from Mars, se zdi pomenljiv.

Koncert je končal z Elected, takisto napevom iz zgodnjih sedemdesetih let prejšnjega stoletja, pri čemer stari (68-letni) komedijant ne zamuja priložnosti in med izvajanjem na oder postavi v Trumpa in Clintonovo maskirana igralca, ki uprizorita pretep.

Šolski, zelo dober koncert, ki se je končal ob stoječih ovacijah občinstva. Neki estradni menedžer je pripomnil, da je pričakoval, da bo omenil Trumpičko, kar pa Cooperju, ki med koncertom sicer ne govori, ni padlo na pamet. In Draganu Buliču se ni uspelo slikati z zvezdnikom, še povejmo. »Niti televizijske ekipe niso spustili do njega,« je v svoj zagovor povedala legenda, potem ko me je prehitela na kolesu.